Na sliki, katero prilagam in mi je dala misliti, piše
"Ne sodite me".
Jah, to bi lahko bil moj vsakodnevni opomin svetu.
Ampak sodbe vseeno pridejo.
Vedno.
Včasih tiho, med vrsticami.
Včasih glasno, kot klofuta.
Vidijo, da hodim.
Ne vidijo, koliko bolečine je v vsakem koraku.
Vidijo, da se smejim.
Ne vedo, koliko notranje moči sem porabila, da sem si ta nasmeh nadela.
Vidijo, da nekako še zmorem nekaj delati, oziroma se res prekleto trudim.
A ne vidijo, koliko trme, bolečin in moči je sedaj potrebno.
Vsako jutro je pogajanje z lastnim telesom.
Včasih zmaga on. Včasih jaz.
Nikoli pa ne mine dan brez te bitke.
Multipla skleroza ni le bolezen.
Je nenehen opomnik, da nič ni samoumevno.
Je tiha učiteljica ponižnosti.
Je krut glas, ki ti šepne, da svet ne bo počakal, ko se ti ustaviš.
Bolijo me stvari, ki so tako očitne, pa se jih nekateri nočejo zavedati.
Jezi me, da me to žre.
Jezi me, da v meni zbuja jezo.
Mislila sem, da bo moja bolezen kaj spremenila.
Da bo odprla oči — tako, kot jih je meni.
Pa jih ni.
Še bolj jih je zaprla. Še bolj jih je potisnila stran, kar pa nisem pričakovala.
Življenje res ni pravično.
Velikokrat tisti, ki imamo veliko srce, iskreno besedo in hinavščine ne podpiramo, najbolj dobimo po “buči”.
A črne ovčke spreminjamo vzorce.
Spreminjamo svet.
100% !!
Naučila sem se prepoznati ljudi.
Ločiti tiste, ki ostanejo, ko je težko, od tistih, ki izginejo, ko jim ni več udobno.
Prepoznati prazne besede, ki zvenijo lepo, a ne nosijo dejanj.
Ne maram razlik, ki ljudi ločijo na močne in šibke.
Ne maram, da me kličeš “boga”, če hkrati ne narediš niti koraka, da bi mi bilo lažje.
Če rečeš, da ti je mar — pokaži.
Če misliš, da razumeš — pridi bližje.
Če se bojiš moje resnice — vprašaj, ne beži.
Sedaj sem postala direktna. Ne bom se skrivala za lepimi besedami in povedala bom točno tisto, kar v danem trenutku čutim.
Direktnost zame ni neizprosnost.
Je moj ščit.
Je moj način preživetja.
Ker tišina, ko bi morala govoriti, me ubija bolj kot bolezen sama.
Jah, včasih misliti res ni dovolj.
Sočutje brez dejanj je prazna školjka.
Na koncu šteje le to, kar narediš — ne to, kar si mislil ali rekel.
In verjemi, tisti z največjimi močmi, bijejo največje bitke.
....in vesolje že ve, zakaj.
Zato te prosim:
Ne sodi me po tem, kar vidiš.
Sodi me po tem, da kljub vsemu še vedno stojim.
Ker nisem samo bolnica.
Sem ena res velika borka.
In za zaključek :
Ko se svet v meni lomi,
še vedno stojim.
Ko telo me izdaja,
duša ne kloni.
In ko pride dan,
če/ko ne bom mogla več vstati,
bom vedela,
da sem do zadnjega diha,
ostala ena velika borka.
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments