Zakaj je poslušati sebe tako pomembno?
Tale stavek sedaj, kar vsakodnevno slišim in se o njem pogovarjam o poklicni rehabilitaciji v Uri Soča. Jaj, priznam - tukaj me čaka, še kar nekaj dela. Sicer pa, saj se vse življenje učimo, mar ne ? In ne gre vedno vse tako enostavno. Moj primer, pa le ni nekaj kar tako in v celoti spremeniti dinamiko življenja vam povem, da je prekleto težko.
Pomembno je poslušati sebe...... in tega se popolnoma zavedam. In ne le takrat, ko si rečem nekaj prijetnega, ampak tudi takrat, ko zaslišim neprijetne misli, drobne šepete... Problem nastane, ko ne znamo dobro slišati tiste glasne alarme, ki jih telo in um bi že dolgo, preden jih zares slišimo.
Ampak vseeno je veliko lažje o tem govoriti, kot pa to živeti. Sama sem bila dolga leta človek, ki je v delu, ustvarjanju in aktivnostih našla varnost, smisel in včasih tudi nekakšno uteho. Bila sem vesel deloholik – vedno v gibanju, vedno v nalogah, vedno v akciji. Pri miru mi nikoli ni bilo udobno in še danes mi ni.
In ko so prišli tisti dnevi, ko preprosto nism zmogla, ko je bolezen zahtevala in še zahteva svoj prostor in energijo, se vamE včasih naseli krivda. Slaba vest, ki mi nekje od zadaj šepeta: “Lenoba. Odpoveduješ. Zaostajaš.”
Ampak to ni nikakor resnica. Tudi tega se zavedam potem, ko pogledam še z druge strani.
Danes je pač tako. Jutri – kdo ve.
Ne, nisem lena in nikoli nisem bila. Nisem sama izbrala tega, kar je prišlo. Danes je tako, kot je. To pa še ne pomeni, da bo jutri enako. Nihče ne ve, kaj bo prinesel jutri, prihodnji mesec ali leto.
V tem neznanem pa je nekaj, kar me dnevno uči, da je edini pravi čas tukaj in zdaj.
Sedaj se učim predvsem poslušati.
Učim se poslušati, kdaj potrebujem počitek, pa čeprav mi moj um pravi, da bi morala početi še to, pa se tisto in še pa še.
Učim se poslušati, kdaj se mi telo zahvaljuje za trenutek miru. Za počitek.
Predvsem pa se učim poslušati tiste notranje alarme, ki mi danes govorijo: “Če želiš naprej, se USTAVI.”
To ni enostavno. res ni!!
Družba okoli nas od nas zahteva stalno učinkovitost, popolnost, tekmo.... A jaz se učim drugačne poti. Učim se usmerjati svojo energijo vase in v tisto, kar je zame resnično pomembno: v ljudi, ki jih imam rada, v odnoSe, ki me hranijo, in v stvari, ki me notranje polnijo.
Moja naloga zdaj ni tekmovati. Ni hiteti. Moja naloga je, da svoje stanje ohranim, da ga negujem in da ga, če ga je mogoče tudi izboljšati.
Sprejemam, da trenutno nisem v tisti “popolni” obliki. Sprejemam, da potrebujem drugačen RiTeM. In veste kaj? Sem samo človek.
In nič ni narobe, če danes ne zmorem.
Počitek ni lenoba, počitek je zdravilo.
Moja vrednost pa ni merjena v rezultatih, temveč v tem, da sem.
Danes naredim, kar zmorem – in to je dovolj.
Poslušati sebe pomeni, da si dovolim živeti.
Povem vam, nismo narejeni, da bi tekli maraton brez postankov.
Ko ne zmorete tako, kot bi si želeli, si prosim zapomnite: niste manj vredni. Niste šibki. Ste le človek, ki potrebuje drugačen ritem. In v tem ni nič sramotnega. Nasprotno, to je pogum.
Poslušajte sebe. Prosim, bodite dobri do sebe. Poslušajte tiste prijetne šepete, tiste neprijetne resnice, predvsem pa glasne alarme. V njih je več modrosti, kot jo boste kdaj našli zunaj sebe.
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments