DRAGOCENE KAPLJICE ENERGIJE 💧💜

Včasih živimo, kot da imamo vse pod nadzorom. Kot da vemo, kje bomo v naslednjem trenutku. Potem pa nam življenje, začne kazati drugačno sliko.

Za menoj je 14 dnevna poklicna rehabilitacija. Tja sem prišla s pričakovanjem, da bom lahko našla novo priložnost, da bom lahko odkrila delo, ki mi bo dalo občutek vrednosti in smisla. A kaj kmalu sem spoznala, da na tej pok. reh. nikakor ne bo lahko. Priznam, bilo je polno notranjih dvomov, tudi solz na skrivaj in trenutkoV, ko sem se preprosto želela obrniti stran. A sem vztrajala, ne glede na bolečine in utrujenost. Taka sem. In ob tako prijaznem, srčnem, iskrenem in seveda realnem "timu", sem imela vsekakor malo več moči. ☺️ Hvala Jim! 🙏

A prav tam sem bolj kot kadarkoli prej začutila to, kar sem dolgo poskušala preslišati: moje telo res ne zmore več, čeprav si moja glava še kako želi. Kot da bi živela v dveh svetovih – eden, kjer moje srce hrepeni po ustvarjanju, dokazovanju, delovanju,... in drugi, kjer moje telo kliče le po miru.

In veste, kaj je najjtežje ?
Priznati, da ima telo prav.
Priznati, da delo, ki ga družba vidi kot osnovo tvoje identitete, zate v tem trenutku ni več prava pot. Da preprosto ne moreš, čeprav bi si z vsem srcem želela.

Večkrat sem se to že vprašala. Sedaj pa sem, kar resno si morala zastaviti to vprašanje, ki sem ga že predolgo odrivala malo na stran in biti sama s seboj iskrena, predvsem pa realna:

- Kaj je zdaj zame resnično pomembno ?
- Kam naj usmerim tiste dragocene kapljice energije, ki jih imam vsak dan na voljo ?

... in odgovor je prišel.

Popolnoma se zavedam, da je to moja družina. Moje življenje. Moji vsi dragi.
Predvsem pa – JAZ.

Jaz, ki si želim dihati brez bolečine. Jaz, ki si želim občutiti mir, ko odprem oči. Jaz, ki želim biti prisotnA, ko moji otroci potrebujejo topel Objem, ne pa utrujeno in izčrpano različico mene.

Zato sem pri svojih 37 letih, po vseh pogovorih, po vseh testih in delu sprejela odločitev, da ponovno stopim pred invalidsko komisijo, ki jo bom verjetno še kar nekaj časa čakala v tej naši lepi Sloveniji in se podam v polno upokojitev. Verjemite, da nikakor ni to lahka odločitev. Niti malo. A vseeno je to korak, ki ga delam z iskrenostjo in s spoštovanjem do sebe.

Velikokrat sem že rekla, da življenje res ni dirka, kjer šteješ in ni pomembno koliko kilometrov pretečeš. Res ne.
V življenju je treba poslušati ritem in se ustaviti, ko je čas za počitek.

Jaz sem izbrala, da grem naprej res počasneje.
Izbrala sem življenje, ki mi omogoča, da sem jaz – s svojimi mejami, a tudi s svojo močjo.

To je zmaga. Moja zmaga.
Zmaga poguma, da se ustavim.
Zmaga iskrenosti, da priznam, kaj resnično potrebujem.
Zmaga ljubezni do sebe in do mojih najdražjih.

Čutim, da sem si dovolila živeti. In to je največ, kar lahko dam sebi in ljudem, ki jih imam najraje. 🤍       

Ja, veliko to tudi prinese s seboj, ampak jaz vedno pravim : Vedno smo se nekako znašli, se bomo pa tudi sedaj. 💪

Zdaj pa, ko sem jaz stopila čez ta korak in si končno ogovorila na to pomembno vprašanje, pa še nekaj:

Bi se lahko zdaj TI, ki to bereš, za trenutek postaviL in si postavil enaka vprašanja, ki sem jih morala postaviti jaz:

- Kaj je zate v tem trenutku resnično najbolj pomembno ?
- Kam usmerjaš svojo dragoceno energijo ?
- Ali res živiš življenje, ki ga potrebuje tvoje srce ali tisto, ki ga pričakujejo drugi ?

Odgovori si na ta vprašanja, ki vsekakor niso lahka in včasih bolijo in pretresejo.
Verjemi pa, prinesejo svobodo.
Svobodo, da si dovoliš živeti. 😉

Se beremo 🫶

#lavitaebella🌸