DaNeS

Danes sem jezna.
Pa še kako sem jezna.

In ne, to ni jamranje.
Ni IskanjE nobenega sočutja.
Ni to, da bi se SmililA sama sebi.
In ne, ne želim tolažbe na silo.
Ne želim lepih stavkov, ki brišejo resnico.
Samo iskreno povem, kako je danes.
Kako to pač gre.
Kako se včasih pač živi.
Ko imaš pač dovolj...

Nikoli ne skrivam besed.
Nikoli ne skrivam resnice.

Če je lepo, je lepo.
Če je nasmeh do ušeš, pač je.
Če boli, boli.
Če sem jezna, pa sem jezna.

Ja, težko je biti vedno pozitiven.
Težko je poslušati stavke, ki naj bi tolažile, pa bolijo.
Težko je, ko ljudje mislijo, da razumejo,
pa nimajo pojma, kako je živeti z boleznijo, ki mi vsak dan pokaže kaj novega, kaj starega poglobi ... 
Težko je znova razlagati.
Zakaj danes gre, zakaj danes ne gre.
Zakaj danes ni dober dan.
Zakaj moraš počivati, čeprav bi rad ustvarjal, delal, živel.
Težko je ležati, ko bi rad stal, se sprehajal, plesal, užival življenje s polno žlico, kot si si to predstavljal pred leti.
Težko je počivati, ko glava še vedno hoče več in več.
Težko je živeti z manj: manj moči, manj svobode, manj izbere.
Težko je, ko napreduje, pa si tega ne želiš priznati.
Težko je, ko se moraš boriti vsak dan, ne veš pa, kaj te čaka jutri.

In danes sem jezna tudi zato, ker vem, da napreduje.
In ker si tega nekje v sebi še vedno nočem v celoti priznati.
Vsak dan se znova tolažim, bodrim, sama sebi vlivam moč in upanje.
Ampak enkrat je polno in priznam.
Ker priznati pomeni žalovati.
Za močjo. Za svobodo. Za verzijo sebe, ki je bila nekoč brez zavore.

In ker sem danes jezna, sem tudi to želela povedati vam, ki to berete, ker življenje ni samo ena lepa pravljica.
Je še marsikaj vmes.

Je pa to popolnoma moja stvar.
In ne sodite me. Ne sodite mojega današnjega dne. 

Veste, koliko je takih ljudi, ki so danes enako jezni, enako utrujeni, pa so tiho?
Se borijo sami s sobo, v glavi, v telesu, v tišini.
Ja, tudi zanje to pišem.
Ker vem, kako je, ko nimaš besed.
Ko nimaš moči.
Ko samo držiš skupaj.

Je pa tukaj tudi resnica, ki se Je zavedam:

...ne bo vsak dan tisti ta lažji.
Ne bom vedno močna.

Včasih bom jezna tako, kot danes.
Ampak zame jeza ni noben poraz.
Je samo en znak, alarm, da še čutim.
Da še nisem obupala in vem, da ne bom.
Da sem samo človek, ne pa nek projekt osebne rasti.

In potem pride tista tiha tolažba nekje umes med to mojo jezo, ki jo predelujem:

vem, da jutri ne bom več enako razmišljala.
Morda bom mirnejša.
Morda bom spet nasmejana.
Morda bom spet sprejela, da je življenje "faking" težko, pa je vseeno treba "gurati".

Tolikokrat sem se že pobrala, pa se bom tudi tokrat. Vem.
Ampak danes sem jezna in ni me sram. Glasno in jasno to povem.
Danes sem utrujenA. Pa še kako.
Danes me boli.
Danes sem brutalno iskrena. Zato, pustite me, če ne želite slišati.

Ampak to je pač danes, trenutno moje stanje.
In veste, tudi to štejE.
Pa še kako.
Ker življenje niso samo nasmehi, lepi trenutki in ena sama velika sreča.
Ker je to resnično življenje in ja tudi jeza je del njega.
Pika, konc.

Se beremo 🫶

#lavitaebella🌸