MISLI V TIŠINI

Ko takole zvečer sedim v tišini in razmišljam o dnevu, pridem spet do zaključka, da je dan prehitro minil. 

 

Spoznam o sebi spet kaj novega in seveda si potrdim, kar sm že spoznala. 

Lepo je biti sam s seboj. V miru in tišini se poslušaš, sprejemaš in se imaš rad. 

Oh, kako človek potrebuje tudi to. 

To je čas za praznjenje nepotrebnega, čas, da se umirimo, resetiramo in ponovno vspostavimo. 

Ko bi le vsi to razumeli in se temu znali prepustiti. To je med drugim tudi neka potrditev, da smo s samim s seboj v dobrem odnosu. 

A seveda ne razmišljamo vsi enako. Ne dovolimo si vsi enako. Ne sprejemamo in ne dajemo vsi enako.

No ja sicer pa, kaj bi pa bilo, če bi vsi in vse bilo enako navsezadnje. 

Prav je, da imamo različne poglede na svet, na različne situacije, dogajanja, saj imamo le različno mišljenje in potem takem tudi mnenje.

Tako imamo npr.  tudi vedno neko temo za pogovor, o kateri lahko diskutiramo še in še.  A pri tem nastane kdaj tudi kak 'kreš" oziroma nerazumevanje, nesprejemanje. 

Tukaj, na tej točki se ne ustavite in se ne zavijte v vato. Postavite se zase, povejte kaj menite v tem danem trenutku. Ja, kdaj lahko seveda koga prizadanemo, a če smo ljudje na pravi točki potem se lahko tudi pogovorimo in vseeno najdemo na koncu neko skupno nit in nadaljujemo tam, kjer smo ostali ali pa bomo celo napredovali. 

Tudi različna mnenja so del rasti. 

 

A, vseeno zapomnite si : 

 

Ne držite v sebi, nikoli in nikdar. Kako pa kdo sprejme to, pa je potem njihov problem, kako bo to sprejel in se s tem spopadel . Vsak predela potem na svoj način, v svojem tempu.

Saj si navsezadnje vsak kroji življenje in izbira poti, po katerih bo hodil. 

 

Lahko pa ostanete tudi preprosto tiho s svojimi občutki in mnenjem. A polagam na srce, da vseeno, ne držite, predvsem slabih stvari v sebi in jih dajte iz sebe. Če ne drugače, ko ste sami. Pa smo pri prvem delu branja. Rabimo tudi kdaj čas, da smo sami s seboj. Takrat lahko potem izpraznimo svoj kovček bremen, ki se občasno napolni in se tega osvobodimo. Drugače bo teža prevelika. 

Kako lažje je, ko si to dovolimo. 

 

Vedite pa, da pregovor kdor molči, devetim odgovori, ni vedno prava izbira. Vsaj po mojem mnenju ne. Včasih je pa vseeno potrebno iti preko sebe in povedati na glas, pa naj okolica  ali kdorkoli že misli, kar si pač želi. 

Saj poznate tole večno vprašanje: 

 

“Kaj bodo rekli ljudje?” to je vprašanje, ki je "ubilo" največ sanj, želja, ljubezni, prijateljstva in čudovitih odnosov kot kdorkoli drug. 

 

No pa se vprašajmo, je vedno vredno? 

 

Bodimo mi. Raziskujmo, spoznavajmo ter sprejemajmo. Si to dovolimo in ko je potrebno to tudi povejmo. 

Navsezadnje pa je potem na koncu vedno nekako tako, kot mora biti. Mora biti za mene, za njo, njega, za nas. Točno tako je, kot nam je namenjeno oziroma, kot se odločimo. 

 

In še moja misel za zaključek :

Bolje biti odprt in ranljiv, kot pa zaprt in kot nikoli prebrana knjiga, na kateri se samo kopiči prah. 

 

Do naslednjič 🫶