Nikoli si nisem mislila, da bom pri svojih letih razmišljala o minljivosti življenja. O tem, kako lahko telo, ki te je nekoč brez težav nosilo čez gore, nenadoma postane nekaj, kar moraš vsak dan znova prepričevati, naj zdrži.
Diagnoza multipla skleroza me je zadela, kot strela z jasnega. Najprej je bil šok. Potem žalost. Nato strah. Spraševala sem se, zakaj jaz, zakaj zdaj, in ali bo odslej vse samo še slabše. Počutila sem se ujeta v telesu, ki mu več nisem zaupala.
A sčasoma sem dojela nekaj, kar se ne da prebrati v nobeni knjigi: da je zdravje darilo, ne pravica. Da je življenje minljivo in da imamo prav zdaj – v tem trenutku – priložnost, da ga resnično živimo.
Narava me je klicala k sebi. V njenih barvah, tišini in dihu sem našla tolažbo. Moj pes, moj zvesti Staff, je postal moj mali terapevt, moj spremljevalec in je včasih tudi moj razlog, da vstanem iz postelje. Tudi ko me telo izda, on stoji ob meni, moja senca - ne kot opomin na bolečino, ampak kot dokaz, da ljubezen zdravi na svoj način.
Bolečine niso izginile. Še vedno me spremljajo. Včasih me zlomijo. Priznam, čedalje bolj mi je dovolj teh bolečin. Dovolj vprašanj brez odgovorov. Dovolj bitk, ki se zdijo vnaprej izgubljene.
A, nekaj v meni kljub temu vztraja – moja volja. Moja moč, ki je danes drugačna kot prej. Nisem več močna zato, ker zmorem vse. Sem močna, ker si priznam, da me boli in ker se kljub temu še vedno odločim živeti.
Ne vem, kaj bo prinesel jutri. A vem, kdo sem danes. Nekdo, ki preživlja nevihto in se še vedno drži pokonci. Morda včasih upognjena, a nikoli zlomljena.
Do naslednjič 🫶
#MojaZgodba
#NevidnaBolezen
#VoljaDoŽivljenja
#NaravaZdravi
#Staffmylove
#Iskreno
#Vztrajam
#OsebnaRast
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments