Ne da mi miru, da ne spregovorim tudi o tem.....
Včasih slišim od ljudi, kako nekateri menijo:
»Uboga, ...«
In veste, v sebi takrat začutim odpor. Ne jezo, ne zamero, samo… NE!
Ne želim se smiliti nikomur. Ne iščem pogleda, ki bi me potrjeval kot žrtev. Ker nisem. Ne iščem pomilovanja vrednih besed, sploh pa za mojim hrbtom.
Jaz SEM borka.
Ne tista filmska, ki zmaguje z velikimi dejanji in zmagoslavnimi trenutki. Moja zmaga se dogaja vsak dan v tišini. Ko vstanem in preživim dan, čeprav telo včasih protestira.... Ko si obrišem solze in se odločim, da še ne bom obupala, sploh pa ne danes.
Moje bojevanje ni herojsko. Veste, je resnično.
Predvsem pa ni lahko. Ni lahko živeti v telesu, ki te lahko izda v trenutku in veste, niti se ne bom pretvarjala, da je. Le zakaj. To je pač življenje. Vsak ima nek svoj križ...
Moj križ je trenutno res bolezen. In bolezen ti res vzame stvari, ki si jih prej imel za samoumevne. Gibanje, moč, hitrost, tudi nekateri ljudje. Ampak v tej izgubi sem se naučila nekaj pomembnega in to, da obstaja lepota v majhnih zmagah. Tistih vsakodnevnih. Tistih malih korakov, ki so nekomu tako malo, a zame sedaj tako veliko.
Recimo:
Dan, ko sem se smejala kljub bolečini.
Dan, ko sem sama skuhala kosilo.
Dan, ko sem prepoznala, da še vedno verjamem, da bo bolje.
Dan, ko sem bila na sprehodu.
Dan, ko nisem prespala popoldneva.
.....
Veste, to niso drobtinice. To so stebri. Moji temelji. Ker vsak tak dan je zame dokaz, da me ni zlomilo. Da me življenje, pa čeprav naporno in polno preizkušenj, še vedno ni premagalo. Ne dovolim, da me podre in trudila se bom, da me nikoli ne bo.
In veste kaj še ?
Vem tudi, da nisem sama. Ob meni so ostali tisti pravi. Gre za ljudi, ki ti pustijo, da si.
Ki ne bežijo, ko postane težko.
Ki ne rečejo : saj bo ampak: vem, da je težko in tukaj sem.
Sami vedo, kdo so. Vedo, koliko mi pomenijo, da jih cenim in imam res zelo rada.
Vem pa tudi, da nas je veliko. Tistih, ki v sebi nosimo cel svet . Bolečine, strahove, pa tudi upanje. Ne tisto bleščeče, ampak tisto pravo. Tisto, ki raste, kot trava skozi beton.
In to je tisto, kar me drži. Upanje.
Da moje telo ne določa moje vrednosti.
Da moj tempo ne izniči moje moči.
Da sem še vedno jaz tudi, če sedaj drugačna.
Da sem vredna. Vredna ljubezni, spoštovanja in prostora v svetu.
Ne pišem danes tega, da bi mi kdo rekel
»O, kako pogumna si«.
Pišem zato, da povem naglas:
Ne bom dovolila, da me kdo skrči na pomilovanja vredno zgodbo.
Upam si trditi, da sem jaz zgodba o vztrajnosti.
O človečnosti.
O tem, da tudi z zlomljenimi krili lahko letiš, če verjameš vase dovolj dolgo, da si to ponovno dovoliš.
Zato: Nisem boga, nikakor ne!
Mogoče, mi je še lepše, kot vam, ki tako menite! Tako mnenje, pa jaz menim, da pove samo veliko o vas in nikakor ne o meni.
Se beremo.....do naslednjič 🫶
#lavitaebella 🌸
Add comment
Comments