Včasih te življenje ne vpraša.
Te samo postavi.
In šele takrat začneš zares poslušati sebe, telo, tišino.
In prvič zaslišim resnico, ki sem jo prej ves čas preglasila.
Zgodilo se je čez noč. Prišlo je, kot stena, v katero priletiš s polno hitrostjo. Moje telo je reklo »dovolj«, še preden sem sama dojela, kaj se dejansko dogaja.
Diagnoza: multipla skleroza.
Vzrok? V meni ni dvoma – sprožilec je bilo cepljenje. Pa si tukaj mislite svoje, a jaz vem, kaj čutim. čeprav je po toči zvoniti prepozno, sem si v tem vseeno dovolila verjeti sama sebi.
Sprva priznam, da je bilo vse preveč – preveč informacij, preveč strahu, preveč tišine od drugih. Nihče ti ne pove, kako zelo osamljen postaneš, ko zboliš. Ne samo zaradi bolezni same, ampak zato, ker ne uStreZaŠ več predstavi o “zdravi, močni, sposobni” različici sebe, ki jo je svet bil vajen. Ljudje ostanejo isti. Ti pa se zlomiš – in začneš znova.
Veste, a prav v tem zlomu sem se zares srečala s seboj. Ne s tisto podobo, ki sem jo dajala navzven, temveč s tisto pravo – ranjeno, utrujeno, čutečo. Prav tako, ki ni več hotela dokazovati, ampak samo poslušati. Telo. Srce. Potrebo po miru.
V teh trenutkih sem si začela dovoljevati. Dovoljevati, da sem utrujena. Da sem jezna. Da se umaknem. Da rečem ne. Dovolila sem si ne biti vse za vse. čeprav občasno en malo tega, še vedno sem. Težko je kar preklopiti. A večinoma sem zase. In to ni sebičnost. To je zrelost.
Rast, ki pride z boleznijo, ni poetična. Ni taka, ki jo opisujejo knjige. Ni tako lepa in enostavna. Je groba. Je tiha in velikokrat zelo samotna. A kljub vsemu – ali pa prav, zato je še kako resnična. Ni okrašena z zmagami in nasmehi, ki bi jih lahko delila na družbenih omrežjih. Je v zavedanju, da sem zjutraj ali zvečer spet vstala s posteljo. Da sem si umila obraz, čeprav sem prej jokala. Da sem rekla »še en dan«, ko sem v resnici želela obupati.
In ob vsem tem sem spoznala nekaj, kar me drži pokonci tudi danes:
Sama sebi sem najboljši učitelj, najboljši motivator in najboljša svetla luč v trenutkih, ko pade tema. Ko se znotraj mene vse ugasne, še znam pritisniti stikalo. Ne vedno takoj. A vedno mi uspe.
Danes vem, da me je MS ustavila z razlogom. Bila je kruta budilka, a tudi priložnost. Vzeti nekaj, kar se zdi kot konec, in iz tega ustvariti začetek. Z vsakim dnem se znova odločim, da bom hodila naprej. Morda res drugače, a počasneje in z več posluha do sebe.
Predvsem pa ne čakam več, da bodo drugi rastli z menoj. Nekateri pač ostanejo tam, kjer so. čeprav to boli, to tudi osvobaja. Ker vem, da moja rast ni odvisna od njih.
Vedno pa sem bila in tudi bom hvaležna....
Globoko v sebi čutim res tako hvaležnost. Za marsikaj. Za vsak dan posebej, za vsak lahek korak, za vsako sekundo z manjšo bolečino, z vsak nasmeh, za vsak moj lep notranji občutek.....
In za vse vas, ki me razumete. Ki niste odšli, čeprav nisem več ista.
Za vse, ki ostajate blizu – ne zato, ker sem enaka, ampak prav zato, ker nisem.
Še posebno pa sem hvaležna za mojo bestie. Mojo čudovito Dragi.
Zanjo, ki je z menoj. Ki posluša, ko mi ni za govoriti.
Ki čuti, ko ne morem pojasniti.
Ki daje nasvete, pomoč, smeh in mir – brez da bi morala prositi.
Ki ostaja, ko se vsi drugi oddaljujejo.
Ona je opomnik, da svet vseeno še ima prostor za resnično bližino.
In z njo ob strani… ni vse lažje, je pa manj osamljeno. In to pomeni več kot karkoli drugega.
Mogoče imate občutek, da se moje misli, moje pisanje ponavljajo. Ampak veste, vsakič pridejo iz druge globine. Iz rane, ki še diha. Iz trenutka, ki kliče po izpisanosti.
Četudi mogoče menite, da se ponavljam, se pa jaz z vsako ponovitvijo zapišem globlje.
To je moja rast. Moj dih. Moja zgodba. Moj blog.
🌷
Nisem več tista, ki sem bila.
A tudi ne želim biti.
Senca me je ustavila.
A v njej sem našla svetlobo,
ki sem jo ves čas nosila v sebi.
🌷
#rastemzdnevavdan
#očisenaširokoodpirajo
#srceostajaogromno
#hvaležnaneizmerno
#lavitaebella 🌸
Add comment
Comments