Ta zapis ni popoln.
Tako kot nisem jaz – ni izpiljen, tih in za vse prav.
A, je živ. Je ranljiv. Je resničen.
Zapisan je iz utrujenosti, iz bolečine, iz boja.
A tudi iz poguma, da vztrajam – takšna, kot sem.
Ne več taka, kot hočejo, da bi bila.
Vsaka stavek je tukaj košček mene.
Moj spomin. Moj upor. Moje zdravljenje.
Naj vam, kar direktno povem. Iskrena in odkrita sem. Nič mi ni nerodno povedati in ničesar ne obžalujem. Še.manj, da bi se obremenjevala, kaj si kdo misli o meni, ko povem svoje mnenje. Niti pod razno.
Pa naj začnem danes mojo izpoved.
Od malega sem bila živahen otrok. Glasna, radovedna, polna vprašanja in energija, ki ni vedno sledila pravilu. In ne, nisva se vedno razumela – jaz in svet okoli mene. Nisem bila tista tiha, ubogljiva punčka, ki bi kimala brez vprašanj. Nisem hodila po tisti črti, ki so mi jo narisali. In ne hodim niti sedaj in nikoli ne bom!
In to jim ni bilo všeč že takrat.
Namesto da bi me videli kot edinstveno, živo bitje z iskrico v očeh, polno življenja in velikim srcem, SO me začeli popravljati. Ja bila sem tista "črna ovčka" v družini.
»Zakaj si taka?«
»Zakaj ne moreš biti kot druge punčke?«
»Zakaj ne znaš biti tiho, prilagodljiva, nežna, kot se spodobi?«.
Pa se res?? Oh niti malo mi ni žal za, kar sem dala skozi. To je bila moja pot.
A hoteli so tisto popolno hčer. Takšno, ki je po godu vsem – ki reče prav, ki se obnaša prav, ki naredi vse prav. Ki je… lahko danes rečem samo - MANJ JAZ.
In tako sem se že kot otrok naučila, da karkoli naredim, vedno bo nekaj manjkalo.
Da nikoli nisem dovolj.
Da sem – v svojih očeh in očeh drugih – preveč ali premalo. Nikoli pa tisto ravno prav.
Bilo je obdobje, ko sem imela dovolj. Ko sem si rekla – pa bom pač to, kar sem. Ne bom več sklanjala glave. Ne bom več igrala igre, kjer nikoli ne morem zmagati. In sem odšla.
In sem res bila jaz. Po svoje. Trmasto, svobodno in tako lahka.
A brazgotine od »ne dovolj« veste so ostale. In me še danes spremljajo kot tihi senci. To moram še dobro predelati. Tukaj se še učim in verjamem vase, da se bom tudi na tej točki izboljšala, izučila in da bo manj bolelo.
Zdaj, ko se borim še z boleznijo, bi mislila, da bom včasih deležna več razumevanja. Da bodo ljudje opazili, kako se trudim tudi, ko moje telo kriči po počitku. A ni vedno tako.
Veste, odkrito in glasno lahko rečem :
Dajem več, kot bi smela.
Naredim več, kot zmorem.
Pretvarjam se, da ni nič, samo zato, da ne bi bilo breme. Da ne bi spet slišala tistega znanega tona:
Ja, ampak zakaj nisi še to naredila?
Kaj pa to?
Zakaj nisi tako?
.......
In priznam, še vedno boli.
Boli, ker kljub vsemu mojemu trudu, kljub vsem mojim žrtvam, še vedno nisem dovolj.
Še vedno se vidi le tisto, kar manjka. Ne pa tisto, kar sedaj že presega moje zmožnosti.
Morda se tudi ti prepoznaš – v utrujenosti, v tihih naporih, v bolečini prezrtosti.
Naj ti povem nekaj, kar tudi sama skušam verjeti – vsak dan znova:
To, da nisi »popolna«, ne pomeni, da nisi vredna.
To, da ne ustrezaš vsem, ne pomeni, da si napačna.
In to, da še vedno boli, pomeni le to, da si živa – da ti je mar. Da čutiš. In to nikakor ni slabost. To je tisto močno srce, ki kljub vsemu še vedno bije. Ki ti daje moč, da ne omagaš.
Pa si po pogovoru sama s seboj na koncu vsega vedno rečem :
Morda nisem dovolj za vse.
A sem dovolj za tisto, kar sem.
In prav to je moja največja moč.
Hvaležna sem za to kar sem, kljub vsemu, kar so mi rekli, kljub vsem pričakovanjem, bolečinam in bojem.
In ja:
To je moja zmaga.
To je moj glas.
To sem jaz – resnična, nepopolna, srčna, iskrena in glasna ter še kako pogumna in vredna.
Malo osebne izpovedi, da se sprazni moj "kufer"😁
Se beremo 🫶🏼
#nikolisenenehamoučiti 💫
#lavitaebella 🌸
Add comment
Comments
👏👏❤️