V tem zapisu pa razmišljam, kako veliko ljudi vlaga energijo v druge, v njihove napake, izbirE, življenje samo.... Skoraj nič časa pa v odnoS s samim seboj. Pišem iskreno, ker taka sem in kako sem sama prišla do točke, kjer mi biti sama ni breme, ampak darilo.
Zadnje čase, kar veliko opazujem ljudi okoli sebe. Ne na tisti pasivni način, kot da bi jih zgolj gledala. Bolj… bi rekla, da jih čutim. Kako govorijo, kako gledajo druge, kaj jih motijo in kaj vse zmoti. In vedno bolj opažam eno skupno točko: ogromno energije gre v druge. V to, kaj drugi delajo, kako živijo, kaj bi morali narediti drugače. Kaj je prav in kaj ne. Kdo je “zrel” in kdo “nezrel”, kdo se “išče” in kdo je “v težavah”, kdo je kvazi bogi in kdo živi pod srečno zvezdo....
Ampak ko pride do vprašanja “Kako si pa ti?” pa nastane tišina. Ko pride do tega, da bi kdo res sedel sam s seboj, brez motenj, brez telefonov, brez “moram še to pa ono” – kot da zmanjka sape. Kar naenkrat postane nelagodno. Samota se ne razume kot priložnost, ampak kot grožnja.
In to mi ni več čudno. Ker vem, ko se ustaviš in si sam, pohvališ misli, stvari, ki jih skozi vsak dan uspešno potiskamo v ozadje: vprašanja brez odgovorov, dvomi, nerazčiščene stvari, stari strahovi, pa tisti tihi glas, ki ga včasih nočemo slišati.
Ampak jaz… naučila sem se biti sama s sabo. Ni bilo čez noč in ni bilo vedno prijetno, ampak mi ni več težko. Pravzaprav mi je lepo. V tisti samoti, brez hrupa sveta, sem našla nekaj, česar drugega nisem in to je mir. Ni pritiskov, ni primerjav, ni pričakovanj, da moram biti kakršna koli. Sem samo jaz. Z vsemi mislimi, idejami, vprašanji, tišino, včasih celo dolgčasom. Ja, začelA sem slišati sebe.
In prav zato, ker sem danes v tem stiku s sabo, me še toliko bolj preseneti, kaj vse pride do mene od drugih.
Vprašanja, komentarji… tako neumna in nesmiselna, da človek ne ve, ali bi se zjokal ali zasmejal. S čim vse se ljudje obremenjujejo, o čem vse razmišljajo in si navsezadnje jemljejo svoj kakovosten čas.
Ne jemljem si k srcu – res ne. Ne nosim tega s sabo. Če sem iskrena, se mi ti ljudje celo smilijo. Da sploh pomislijo na take stvari, da jim je miselni svet tako ozek… na kar sama osebno ne bi nikoli.
A veš kaj? S takimi izjavami ne govorijo o meni – ampak o sebi. Tak človek ne razkrije resnice o tebi, ampak pokaže, kdo je on. Kakšen je njegov notranji svet. Koliko nezavedanja, nespoštovanja in nerazumevanja nosi v sebi.
In ravno zato toliko bolj vidim, kako veliko ljudi beži. V odnose. V govorice. V prekomerno delo. V obveznosti. V analizah drugih. Ker je tam bolj varno. Ker dokler imaš opravka z drugimi, se ti ni treba ukvarjati s sabo.
In ne, nimam odgovora na to, zakaj je tako in ga nikoli tudi ne bom imela. Vem pa, da je postalo skoraj nenavadno, če znaš biti sam. Kot da je nekaj narobe s tabo, če rečeš: “Rada sem sama.”
Pa ni. Meni je to najbolj iskrena oblika povezanosti – s seboj.
In vse bolj se zavedam, da bi veliko stvari na svetu izgledalo popolnoma drugače, če bi si vsak zase upal pogledati malo navznoter, preden pogleda naokrog. Če bi začeli raje pri sebi, kot pri drugih. Če bi se več ljudi vprašalo: “Kaj v meni bega, da me toliko moti nekdo drug?”
Ampak ja, navsezadnje vsak ima svoJo pot in svojo uro.
Dobronamerno pa vam polagam na srce:
Usedite se kdaj. Sami s seboj. V tišini. Brez nalog. Brez ciljev. Samo… da ste.
In za konec:
"Bolj ko poznaš sebe, manj te mika soditi druge."
DO naSLEDnjič 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments