Danes pa pišem o mojem športiču.
Ja, to je invalidski skuter.
In ja, tudi hodim še. Ampak ne dolgo.
Za nekoga je 500 metrov ali celo več, lahkoten jutranji sprehod do kave.
Zame pa je to že zadnja meja. Meja, ko telo reče: »Dovolj.«
Ko noge postanejo težke kot, da jih imam iz betona. Ko je vsak korak napor in z vsakim gibom plačujem ceno, ko izkoristim tiste "boljše" dni.
Zato imam ta moj športič.
Da grem lahko dlje. Da sem lahko z mojimi.
Da sem tam, kjer si želim biti – brez da me telo ustavi.
Predvsem pa, da sem prisotna.
In ne, ne dobiš ga kar tako.
Dobiš ga, ko dokažeš, da ga res potrebuješ. In jaz ga na žalost potrebujem.
Včasih bolj, včasih malo manj – ampak potreba je pač tu.
Priznam – na začetku mi ni bilo ravno lahko.
Sama sebi sem se zdela čudna.
Sram me je bilo pogledati drugih.
Spraševala sem se, kaj si bodo mislili.
Danes pa grem. Brez pomisleka.
Ker vem, zakaj.
Ampak ljudje se vedno ozirajo.
Nekateri me gledajo, kot da sem nekaj…
Niti ne znam opisati, kako.
Ja, pač živimo v svetu, ko se pričakuje, da bo naša stiska vidna. Ampak veste kaj ? Nevidne ovire so tudi, še kako resnične in kar z velikim- O, veliko težje razumljive.
A, mene to ne zaboli.
Ampak me tako razjezi. Pa še kako.
Ker z enim samim pogledom zna človek dati občutek, kot da ne spadaš sem.
Kot, da si nekaj manj.
Ja, bolj vidna sem. In kaj potem?
Ne zato, ker bi si to želela.
Ampak, ker tako pač je.
In veš kaj? Še vedno živim. Pa še kako!
Še vedno sem tukaj.
In ne – ni me sram.
Niti malo.
Zdaj veš.
To je to.
Čisto preprosto.
Včasih grem peš,
včasih pač ne.
Včasih z lahkoto,
drugič pa zlo težko.
Včasih grem s težo v nogah,
včasih s svobodo na treh kolesih.
A vsak dan grem,
ker HOČEM živeti.
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments