POGLED NA KRTINSKO CERKEV

"Vsak pogled na Krtinsko cerkev me spomNi na vaju ata in mama. Spomni me na vajino hišo, ki je bila moj drugi dom. Na spomine, ki ne zbledijo, in na trenutke, ki me še vedno spremljajo."

Zato danes par besed o njima. Zaslužita si. ❤️

Ko vsak dan z moje spalnice ali kuhinje pogledam proti Krtinski cerkvi, katera je res lepo vidna, ne vidim samo cerkve in zvonika. Vidim opomnik na vaju, ata in mama. To ni samo prostor, kjer sedaj počivata. To je zame pogled spominov. Spominov na vse, kar smo skupaj doživeli in na vse, kar nosim v sebi še danes.

Takšne hiše, kot sta jo ustvarila, danes res ni več. Je spremenjena, preurejena, manj vajina. A tista prava, tista moja domača, ostaja v mojem spominu. Bila je moj drugi dom, poln topline in občutka svobode. Hiša, kjer sem bila vedno dobrodošla, kamor sem rada prišla, kjer sem našla zavetje in občutek, da sem na pravem mestu.

Ata in mama, bila sta delavna človeka. Naučila sta nas, da delo tudi povezuje. Skupaj smo delali, se trudili, ob tem pa se tudi nasmejali. Ko smo sedli k obedu, pa je bil vsak grižljaj še boljši, ker smo ga delili. Ob taki mizi, kjer nas je bilo kar nekaj, so se tkali spomini. Preprosti, iskreni, a še kako dragoceni.

Ata, tvoja skrb je bila včasih tako preprosta. Spomin me pelje tja, kjer si sedel za mizo, pod radiem, ki si ga poslušal. Vsako jutro si rezal jabolka. Vedno si me vprašal, če bom. Z veseljem sem sprejela in pojedla kak krhel pred šolo. Oooo, pa kako si zaspal na kavču in tako zasmrčal, da si se še sam prebudil. Mama, ti pa si me vedno preden sem šla proti šoli na hodniku pregledala, če sem urejena, in s prstom, obliZnjenim s slino, obrisala packo okoli mojih ust. Še posebno si drgnila, če si mi prej dala kak jajček za pOjest. Uf, takrat mi to res ni bilo všeč, danes pa mi pomeni neizmerno.

Bila sem vajina najmlajša vnukinja, vajina ljubljenka, bi danes rekla sama in ob vaMa sem spoznala, kako veliko štejejo tiste drobne geste. Že sama bližina in občutek, da si sprejet tak, kot si. Nam je bilo res luštno. Imam res lepe spomine na vaju in na vse. Na delo, na jelo, na šibanje naokrog... 

Mama Kristinca, ti pa si bila tudi moja zaupnica. Imeli sva res poseben, iskren odnos. Veliko sva se midve pogovarjali. O življenju, o stvareh, ki so me mučile, in o tistih, ki so me veselile. Vedno si znala poslušati, razumeti in podpreti ali pa dati nasvet in me tudi okarati, če sem to potrebovala. In tudi jaz sem tebe rada poslušala. Skupaj sva se velikokrat nasmejali, kdaj pa tudi zajokali. Toliko si mi dala res, v besedah, dejanjih in zgledih. Nič ti nikoli ni bilo težko. Spomnim se, kako si ponoči, ko sem bila majhna, v tisti zeleni dolgi spalni srajci z belo čipko okoli vratu, kar peš po vasi prišla k meni, ker me je bilo strah. 

Danes te pogrešam. Res te. čeprav, kar vem, da bediš nad mano in me spremljaš. Pogosto pa se mi celo zazdi, da si še vedno tukaj. Da boš prišla do mene na obisk, da te bom zagledala na pločniku, kako hodiš proti nam, da bova spili kavo, katero si vedno še vroče zeksala iN, da bova kako rekli. 

No in zvon Krtinske cerkve, ki včasih zvoni res predolgo in me malo zmoti. Pa vendar… v tem zvoku je nekaj domačega. Nekaj, kar me opominja, da ne pozabim na vaju, na naše skupne dni, na vse, kar je ostalo v meni.

In prav vsak pogled na cerkev mi pove isto: še vedno sta tukaj. Ne v hiši, ne v bližini ampak v meni.

Zato ata in mama hvala vama za vse tja v nebo. Za vajin zgled, delavnost, toplino in varnost, ki sem ju čutila ob vama. Za vse skupne trenutke. Za drugi dom, ki je bil zame zatočišče.

Vem: nikoli ne bom sama. Vajin pečat ostaja z menoj. ❤️

Se beremo 🫶

#spominikiostanejozavedno💫

#lavitaebella🌸