Danes pa tale zapis :
Ne skrivam težkih dni. Ne skrivam žaloti. Ne skrivam dobrih dni in ne skrivam sreče.
Mi je bil rečen stavek, ki mi je kar malo ustavil dih.
Sm ga malo olepšala:
“Ne smeš pokazati, da si OK. Kako bodo pa rekli? Saj nisi tako resno bolna,…”
OMG, iskreno me je kar malo zabolelo. No ja, mogoče, je mislila dobro, ne bom obsojala ker, če ne želiš biti sojen, tudi ne sodi in vsak ima pravico do svojega mnenja tako, kot tudi jaz.
Zato sedaj povem :
Sem si rekla: ne, ne. To ni moje. To ni moj problem.
Ne bom skrivala svojih smehov. Ne bom zarezala svojih dobrih dni z zavito roko. Ker so taki dnevi redki. Ker so te svetle ure kot vžigalice v temnem predoru — prižgeš jih, užiješ toplino, in za trenutek je vse jasno. Zakaj bi jih tiho pihnila nazaj? Zakaj bi ugriznila v jezik, ko mi srce hoče peti?
Resnica je preprosta in huda, ne samo zame, za vse nas : ne veš, kaj prinese jutri.
Moja resničnost nosi ime PPMS. To je bolezen, ki ne prizanaša, ki te uči živeti po svojih pravilih, po svojih dnevih. Ampak veste kaj? To ne pomeni, da bom sedela in čakala, da življenje kar mine. Ne pomeni, da bom skrivala srečo ali strah, bolečino ali radost. Živim iz dneva v dan in se dnevu prilagajam. In če bom plesala, bom plesala z največjim veseljem. Če bom ležala, bom pa pač ležala. Če bom jokala, bom jokala in če bom v bolečinah, bom jaz in ne ti.
NIkakor pa se ne bom ubadala še s tem, kaj si bodo drugi mislili. Veste, tisti stavek — “Kaj bodo rekli” — je bil pripovednica, ki je pokopala preveč ljudi. Pokopala je priložnosti. Pokopala je solze, ki bi jih bilo vredno preliti. Pokopala je nasmehe, ki bi morda nekoga rešili. Jaz ne dam svojih dni v prikladne škatle za udobje drugih. Ni šans!
Sem iskrena. Direktna. Brez olepševanja. Ko me zagrabi sreča, se ne skrivam. Ko me zagrabi žalost, ne igram vloge, ki se od mene pričakuje. Sem taka, kot sem, v vsem. VEDNO! Enim všeč. Drugim trn v peti. Pa kaj.
In ker sem taka, vem tudi to: če uživam danes, si to dovolim. Ne zato, da bi koga provocirala, temveč zato, ker si zaslužim življenje v polnosti.
To ni sebičnost. To je nuja.
Dajanje sreče drugim brez polne posode, veste pa ne deluje. Če nočeš, da ti zmanjka, najprej nalij vase. Napolni svoje dneve, dokler lahko. Ker jutri morda ne bo iste luči. In še, ker resno življenje je čiiiist kratko, nepravično in neverjetno nepredvidljivo.
Ne bremeni se s “kaj”, “kako” ali “zakaj”.
To so vprašanja, ki te lahko paralizirajo. Namesto tega si postavi le eno: Kaj mi ta trenutek daje? Če ti daje radost, vzemi jo. Če ti daje mir, zadrži ga. In če ti daje energijo, izkoristi jo.
Naj se govori, če je tako prav.
Če pomeni, da bo tvoj smeh odmeval glasneje, naj odmeva. Če pomeni, da boš plesala do zore, naredi to. Če pomeni, da boš ležala na kavču in opazovala oblake, dovoli si tudi to. Tvoje življenje. Tvoja pravila.
PPMS me uči prilagajanja, a ne uči, da bi se skrila pred življenjem. In prav zato, ker ne vem, kaj prinese naslednji dan, je vsak svetel trenutek še bolj dragocenejši.
To ni izgovor. To je dejstvo. To je resnica. In ko pride tak dan, si z največjim nasmeškom rečem : Danes sem tu. Danes se smejem. Danes sem močna. Danes bom to izkoristila.
Kaj pa ti? Če bi imel(-a) en dan brez strahu pred tem, kaj si bodo ljudje mislili, kako bi ga živel(-a)?
Malo v razmislek 😉
Se beremo 🫶
#zmanonaslikibestie🥰
#prinjejrazumljenavceloti🙏🤍
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments