Ko sem izvedela, da sem resno zbolela, se je moj svet spremenil čez noč. Vsem se. Tukaj ni kaj reči. Nisem izjema. Toda to je nekaj, dokler te ne doleti, res ne moreš vedeti in poznanaTi občutkov in vprašanj ....
To ni neka viroza, ki bo minila čez teden dni. To je pot, ki jo hodim vsak dan, s telesom, ki ne uboga vedno, in z glavo, ki ne sme nikoli odmisliti obveznosti.
Mama nima bolniške. Mama ne more reči »Danes ne zmorem.« Vse čaka – od prve začetnice, do zadnjega ločila.
Moji otroci so najstniki. Sin ima skoraj 17, hčerki dvojčici pa 15 let. Pomagajo, saj mi pomagajO – kadar rečem. A včasih me najbolj razjezi, da redkokdaj sami opazijo, kaj je treba storiti. Ja, najstniki, nimaš kaj. Vsi smo bili na tem mestu, kajne.🙈 Mi je rekla terapevtka, povsod je skoraj tako. To ni nič neobičajnega gospa. Da moram vse povedati, na vse opozoriti, na vse misliti. Da sem jaz tista glava, ki mora držati orkester skupaj, tudi ko nimam več moči držati paličice. Oh...
No ja, saj mi včasih to niti ni težko. Včasih opravim vse, kljub posledicam. Dobro skrivam utrujenost in bolečino. To se kar naučiš skriti. Večinoma se zjokam sama, ko nihče ne gleda. Dam iz sebe in potem nadaljujem. Plin... Kaj pa lahko drugega?
Sem mama in tukaj ni bolniške.
Pridejo pa dnevi, ko sem pa res na robu. Ko so baterije tako prazne, ko je težak resnično vsak gib, ko že samo reči »prosim, pomagaj« napor. Ko glava ne počiva niti sekunde: pranje, pospravljanje, kaj bo na mizi, naš pesek Staffi, denar, prihodnost, kako bom to zmogla dolgoročno … To je ogromno. Včasih zdravi Teji tako samoumevno in sproti, danes preveč zame tudi to.
Vse to pa me ne glede na vse uči pa nekaj, kar želim prenesti tudi na otroke: življenjsko šolo, ki jo dajem vsak dan. Učim jih, da ne smemo obupati, da smo lahko ranljivi in hkrati še vedno močni. Da moč ni v popolnosti, temveč v vztrajnosti, iskrenosti in ljubezni. Vsak objeM in nasmeh, ki ga posvetim njim, je lekcija o pogumu, sočutju in resnični življenjski moči.
Moji otroci me držijo pokonci. Ko se stisnemo na kavču, v najini postelji, ko me vprašajo za nasvet ali preprosto samo kako sem, ko priskočijo, kadar prosim, ko me še vedno vsak večer objamejo in poljubijo ter si zaželimo lahko noč.
čeprav tako že skoraj odrasli, me potrebujejo. Njihova bližina, njihova ljubezen, njihova iskrenost me držijo pokonci. So povezani z mano in jaz z njimi.
Včasih, ko jih opazujem ali, ko grem samo mimo njihov sob in gledam vrata, se ustavim za trenutek, rečem si: Nismo popolni. Nismo vedno brezhibni. A smo tu. Skupaj. Ljubezen in povezanost, ki jo čutimo, je dovolj. Ta misel mi da mir.
Bolezen mi je res da vzela del lahkotnosti, a mi je dala tudi, kar veliko. Med drugim: globlje razumevanje, kaj pomeni biti mama. Naučila me je, da štejejo trenutke, pogovor ob mizi, smeh ob trapastem vicu in tudi tišina, v kateri smo le skupaj. Da ni pomembno, ali sem vse uredila ali ne. Važno je, da sem tu. Ljubeča, resnična, iskrena.
Prav tu pa se skriva upanje: kljub utrujenosti in bolečini še vedno dajem. In to dajanje ni znak šibkosti, to je dokaz moči. Moči materinstva, ki ni odvisna od popolnosti, ampak od ljubezni, vztrajnosti in iskrenosti.
In vsak večer, ko se poslavljamo od dneva, ko so otroci že v svojih sobah, vem: nisem izgubila sebe. Nisem izgubila materinstva. Sem morda res drugačna, a še vedno tista prava mama – iskrena, ranljiva, a močna za vse.
Ker mama ne sme zboleti. Mama je srce. Mama bije zanje – kljub bolečini, kljub utrujenosti, kljub vsem izzivom. In v tem srcu otroci vidijo lekcijo, ki je ne bodo nikoli pozabili: pogum, vztrajnost, ljubezen in ranljivost in tako največjo moč, ki jo lahko nosimo v sebi.
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments