Lepota. Beseda, ki jo vsakdo razume po svoje, a nihče je ne zna zares opisati, kajne ?
Morda zato, ker lepota ni stvar, ki bi jo lahko izmerili, ujeli ali celo dokazali.
Morda zato, ker se skriva v vsem, kar čutimo, ne pa le v tem, kar vidimo.
V tem svetu, ki res hiti, kjer nas zasipavajo podoBe neke kvazi popolnosti, je lepota pogosto samo na videz, na obliko telesa, na brezhibno kožo....
Zame pa prava lepota nikakor ni v videzu ampak v občutku. Sploh pa v zadnjih letih. Je v načinu, kako se nekaj ali nekdo dotakne mojega srca. In tukaj rečem. Pika, ma klicaj.
Je v tisti iskri, ki jo začutim ob pogledu, v nežnosti, ki jo prepoznam v dotiku in v tišini, ki me pomiri brez besed.
Zame tista prava, resnična lepota ne kriči. Ne tekmuje, sploh pa ne dokazuje.
In kaj je zame lepota :
Je tisti mir, ki ga začutim ob sončnem vzhodu ali zahodu.
Je glas, ki me potolaži, ko ne vem, kako naprej.
Je toplina v očeh, ki me pogleda z razumevanjem, brez obsojanja.
Saj veste kajne : lepota je v prijaznosti, ki se rodi iz sočutja.
V pogumu, ki ne potrebuje hrupa.
V hvaležnosti, ki tiho diha med vrsticami vsakdana.
Tista prava lepota pa je vsekakor v drobnih trenutkih, ki jih pogosto spregledamo.:
V tisti gubici, ki jo je narisal smeh.
V tisti brazgotini, ki govori o premaganem boju.
V človeku, ki se po padcu ponovno dvigne.
V očeh, ki so jokale, a se še vedno znajo zasmejati.
V preprostosti, ki ne išče pozornosti, a pusti sled v srcu.
DoVolite si : videti lepoto v nepopolnosti.
Videli boste, kako posebej je vse, kar je resnično. Kako dragocena je iskrenost, kako redka je tišina, kako čudovita je preprostost.
Lepota nas nežnO spomni, da nismo ustvarjeni zato, da bi bili popolni, ampak zato, da bi bili resnični.
In ko to razumemo, začnemo opazovati svet drugače: ne iščemo več popolnosti, ampak prisotnosti.
In ja! Vsak človek nosi svojo lepoto. Edinstveno, tiho, iskreno.
Ne potrebuje ličil, filtrov ali dokazov.
Svetloba, ki sije iz človeka, ki je v miru sam s sabo, je lepša od katerekoli zunanje podobe.
Ko nekdo govori iz srca, ko živi s spoštovanjem, ko ljubi brez pogojev, takrat se pokaže tista prava lepota. Takrat postane življenje umetnost.
Poglejte na besedo lepota drugače. Saj lepota nas ne uči, kako izgledati.
Uči nas, kako videti.
Kako gledati s srcem, ne z očmi.
Kako prepoznati vrednost v tistem, kar ni popolno, a je resnično.
Kako sprejeti sebe točno take, kot smo in v tem najti mir.
Verjemite mi, ko si dovolimo biti to, kar smo, brez maske in strahu, postanemo bolj žiVi.
In življenje, ki diha skozi nas, je najlepša oblika lepote.
Lepota, ki ne potrebuje priznanja.
Lepota, ki nas spominja, da smo mi lepota sama.🥰
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments