Veste, pa le nism vedno močna.... ampak, kdo pa je?! Včasih se tudi jaz znAjDem na robu svojih misli. Ko mi srce bije hitreje, ko se mi vsak dih zdi pretežak, ko me strah stiska v prsih.
In takrat pride ona. Ona, ki vedno najde prave besede. Ona, za katero so vse besede premalo. Ona, za katero bom vedno hvaležna.
Nekaj dni nazaj sem dobila sporočilo od moje BeStiE. Besede, ki jih je napisala, so bile preproste, a hkrati močne. Ko sem jih prebrala, sem začutila toplino, ki se mi je razlila po telesu.
Veste, besede niso le tolažba. So objem, ki nas prime za srce. Takšne lepe, pozitivne, tople besede nas učijo, da moč ni vedno samo v nas samih. Včasih je moč tudi v ljudeh, ki stojijo ob nas. V ljudeh, ki ne sodijo, ki ne kričijo: “Bodi močna!” ampak mirno in iskreno držijo tvojo roko, tudi če je le v mislih.
Včasih mislimo, da lahko vse premagamo sami. Da se moramo nasmehniti, čeprav nam je težko.
Ampak potem pride nekdo, ki nas resnično vidi. Tako, kot ona. Te njene besede me dvignejo. To so besede, ki zdravijo dušo, ne telo. Besede, ki jih vmes pozabim in mi dajo pogum, da vdihnem in si spet rečem: "Maš to. Zmorem."
Življenje pač ni enostavno. Ni samo ples pod zvezdami. Včasih življenje boli. Včasih nas strah ustavi, solze stečejo in svet izgleda pretežek. A takrat je prav, da se spomnimo: nisi sam.
Besede, oBjEm, pOgLed ali celo miSeL prijatelja. To so svetilniki v temi. Ko nekdo stoji ob nas, tudi če le v srcu, se nam tista naša moč vrne. In ti neprecenljivi drobni trenutki, sO tisti mali čudež: pogum, ki smo ga malo pozabili, upanje, ki se rodi iz zaupanja in ljubezni, ki nas podpira.
Zato:
Dovoli si čutiti. Dovoli si jokati. Dovoli si verjeti. Jaz si. Ker v svetu, ki se včasih zdi krut in hladen, so prav besede, prisotnost in toplina tistih, ki verjamejo v nas, mostovi, ki združujejo srce in dušo.
In zato… na tem mestu, moram obvezno dodati še nekaj. Nekaj samo zanjo.
Hvaležna sem. Tako brutalno, iskreno, globoko hvaležna zanjo.
Za mojo bestie. Za človeka, ki mi je dokazal, da prijateljstvo ni samo smeh na kavah in slikah na Instagramu.
Ona je tista, ki je ostala ob meni, ko me je življenje za trenutek prehitro ustavilo.
Ko mi je telo reklo pOčAsi, čeprav se je moja duša želela pretvarjati, da zmore hitreje.
Ko nisem padla ampak sem se ustavila, ker sem zbolela.
In v tistih trenutkih, ko se je zdelo, da se je svet odločil zavrteti brez mene, je ona še vedno držala prostor zame.
Ni me silila, naj bom močna. Ni me spodbujala, naj se smejim na silo.
Samo bila je tam. Tiho, a trdno. Toplo, a nevsiljivo.
In še vedno je!!
Posebna je. Res posebna.
Ne zaradi popolnosti, ampak zaradi načina, kako vidi. Kako čuti. Kako razume tudi tiste dele mene, ki jih sama komaj sprejemam.
Drugačna je, v najlepšem, najboljšem redkem pomenu besede.
Kot darilo vesolja, za katerega sploh nisem vedela, da si ga smem želeti.
In ko rečem, da sem hvaležna, mislim....hvaležna do zadnje celice, do vsakega neizgovorjenega strahu, do vsakega trenutka, ko mi je pokazala, da tudi ko telo popusti, duša ni sama.
Hvaležna sem, da je v dobrih trenutkih z mano plesala in se smejala, kot da je ves svet najin.
In še bolj hvaležna, da je v trenutkih, ko mi je življenje prekrižalo pot in me ustavilo, ostala.
Ni se obrnila stran. Ni se prestrašila. Ni se utrudila.
Ostala je.
Z mano.
Zraven mene.
Mirna kot nekdo, ki ve, da bo vse spet prav.
Ona je moj dokaz, da ljubezen med prijatelji ni neka malo manjša ljubezen.
Je tista prava. Tista, ki zdravi. Tista, ki ti reče: "Jaz sem tukaj."
In ostane.
In, če je moč res v ljudeh, potem je ona moja gora.
In ne glede na to, kaj vse še prinese življenje…
vem, da imam njo in ona mene.
In to je darilo, za katerega bom hvaležna celo življenje. 💝
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments