ZGODBA TISTIH, KI NE SODIJO NIKAMOR...IN HKRATI POVSOD

Se tudi kdaj pOčutiŠ DRUGAČNEGA?

Jaz sem se tako počutila že kot otrok. Trmasto, vztrajno, odločno sem sledila sebi, tudi takrat, ko je bilo zaradi tega težko, ko sem izpadla čudna, uporniška ali preglasna.

Nisem popolna. Niti nočem biti in tudi nihče ni. Vsak ima nekaj masla na glavi, mar ne ? 

A, ko izstopaš tako zelo, da se ne počutiš del celote…
verjemi, za to mora obstajati razlog.

Ko sem zbolela, sem obiskala tudi, kar nekaj alternativcev. Marsikaj je bilo izrečenega. Marsikaj sem morala predelati, spremeniti, spoznati. Od vedno sem imela občutek, da sem nekako tista črna ovca. Pa mi je dejala ena gospa : "Ti si ta črna ovca, ki bo spremenila vzorce. Ti si ta črna ovca za tiste, ki ne vidijo, opazijo, ne slišijo, ne čutijo tako, kot ti."

Ja, jaz sem bila črna ovca in mogoče sem še danes. Pa kaj zato. Sem pa unikat, ki ima posebno vlogo, če rečem sama sebi. In nikoli mi ni težko nič reči, povedati. Veste, včasih je moglo vse izgledati popolno. Treba pokazati, da je vse fino, super, fajn... ampak zakaj, za koga !?! S tem sem zrastla, A s tem ne bom živela! Kje pa je idealno? Po mojem mnenju prav niKjer. No in pri nam Hitkotih sigurno ni. In ni mi težko to glasno povedati. Zakaj bi trdila drugače, kot je. Imamo lepe trenutke in tudi tiste malo manj. 

Ljudje moji, imejte svoja krila in poletite po svoji poti, ki jo čutite. Kljub govoricam, kljub pogledu, kljub napakam. Razprite jih.

Veste, že kot deklica sem čutila, da mi ne paše vse, kar je bilo "samoumevno".

Eno izmed tega je tudi vera in z nJo cerkev, ki sta bili del naše primarne družine, zame pa vir tihe notranje borbe. Nisem razumela, zakaj bi morala verjeti enako, kot vsi drugi. Zakaj bi morala sprejeti pravila, ki jih moje srce ni čutilo kot resnico.
Mogoče je bilo to moje prvo odstopanje. Moj prvi tisti veliki NE. Moja prva iskra drugačnosti.

Veliko sem se spraševala.
Zakaj je potem toliko hudega?
Zakaj toliko trpljenja ravno tistim, ki si ga v nobeni meri ne zaslužijo?

Rekla sem si, da svojih otrok v to ne bom silila. Poznam ta občutek in dala jim bom tista krila, za katero bodo sami začutili, da so njihova, ne glede na posledice družbe, ne glede na besede ljudi. Sami sebi smo kreatorji življenja.

....ena zgodba, ki se je končala, ko so se moji otroci odločili, da ne bi hodili v cerkev. Nisem oporekala. Sem pa pošteno ta del zapustila. Šla sem k duhovniku in mu povedala, kar mi je ležalo na duši. In, ko sem izpisala svoje otroke iz cerkve, sem duhovnika med drugimi tudi vprašala. Namreč takrat je ravno umrla tudi dveletna deklica, pri nam v Sloveniji, katero sta starša trpinčila.... saj se spomnite verjetno. Jah, očitno so tudi starši, ki bi morali biti prvi varuhi otroka in še marsikaj, ki si absolutno ne zasluži takega naziva!!! No pa sem ga vprašala:
"Povejte mi… kje je tukaj Bog, da si je punčka stara dve leti zaslužila tako hudo trpljenje in smrt?"
Primer je bil povsod v medijih. Mene je rezalo do kosti. Bolelo me je takrat in boli me še danes. Večkrat se spomnin nanjo....
Pa vam rečem, da ravno konkretnega odgovora ni bilo in ga niti nisem pričakovala. Le kako lahko odgovoriš na to? Ne moreš!

...vedela pa sem: ne morem siliti svojih otrok, da StoPajo po poti, ki ni njihova.
Ampak, ko nekaj končam, končam jasno in odkrito.
Je to prav? Ne vem. A zame in njih, če tako čutijo, zagotovo je.

Veliko stvari me boli. Veliko čutim.
A taka sem in v tem je razlog.
Razlog, da izstopam.
Razlog, da sem drugačna.
Razlog, da sem, kar sem.

Kako že pravijo: " kdor te ima pa zares rad, te ima takega, kot si." Ja, točno tako! In tako zelo hvaležna sem za vse tiste, ki v meni vidijo tisto pravo Tejo. 🤍

In iz te drugačnosti se začne ta današnja moja zgodba o črni ovčki. Včeraj sem se spomnila enega stavka, pa sem si dovolila biti iskrena sama s sabo in z vsemi vami. 

V vsaki družini se rodi nekdo, ki ne hodi po začrtani poti.
Nekdo, ki mu srce utripa v drugačnem ritmu.
Nekdo, ki sliši tihe klice, ki jih drugi preslišijo.

Družina ga poimenuje "črna ovca".
V resnici pa je nekaj veliko mogočnejšega. Je varuh svetlobe, rojen za spremembe. Ja tudi sama sem potrebovala čas sprejemanja in se moram kdaj in kdaj še vedno spomniti.

Ampak te črne ovce se že, kot otroci naučijo, da svet ni vedno nežen.
Naučijo se, da so vprašanja, ki jih drugi ne želijo slišati.
Naučijo se, da resnica ni vedno dobrodošla in da glas, ki nosi pogum, pogosto izzveni v praznino.

A nihče ne vidi, da v ozadju njihove domače te kvazi neposlušnosti, njihove trme, njihove razlike, ...bijeta dve srci hkrati.
Njihovo in srce vseh prednikov, ki skozi njih iščejo pot do osvoboditve.

Črna ovca ne ruši družinskih pravil zaradi kljubovanja. Temveč zato, ker v njih ne more živeti duša, ki hrepeni po resnici.
Ne zavrača tradicije, zavrača pa bolečino, ki se je v njej skrivala desetletja.

Ko reče NE, ko se umakne, ko izbere novo pot,
v resnici reče DA vsem tistim, ki so bili predolgo tiho.

Drugačnost je pogosto videti kot razdor.
A skozi čas se pokaže, da je bila prva iskra zdravljenja, prvi veter, ki je razgibal ustaljene korenine.
Prva kaplja, ki je oživela usihajoče veje.

Nosijo pa črne ovce tudi teŽo, ki ni njihova.
Čutijo stare zgodbe, neizgovorjene strahove, nezaceljene rane.
Oni so tisti, ki jokajo namesto nekoga, ki nikoli ni smel.
Oni so tisti, ki se uprejo nečemu, čemur se drugi niso upali.
Oni so tisti, ki ljubijo na način, ki ga prejšnje generacije niso poznale.

In zaradi tega jih svet pogosto ne razume.
In mnenja bodo tudi v branju tega verjetno različna.

Ampak ta črna ovčka tudi, če ni razumljena nikoli zares v resnici ni sama.
Zanjo stoji cel rod, ki skozi njen pogum končno najde glas.
In zanjo prihajajo novi potomci,
ki bodo zaradi nje dihali svobodneje,
se ljubili lepše in živeli bližje svojemu srcu.

Veste, ta član družine ni bil napaka, ni bil problem in ni bil grešni kozel…

Bil je začetek. Prelom. Prebujenje. Plamen, ki je moral zagoreti.

Nihče jih ne more ukrotiti.
Nihče jih ne more utišati.
Nihče jih ne more prepričati, da naj bodo nekaj, kar niso.

Ta črna ovca je res lev, ki ne zna živeti življenje ovce. Ne zato, ker je ponosen, ampak zato, ker je rojen, da hodi svoj pot.

Je tisti, ki ne išče dovoljenja ali sprejemanja, da bi bil to, kar je. Je tisti, ki prinaša svobodo tja, kjer je dolgo vladal strah.
Je tisti, ki odpira vrata, ki so jih drugi komaj upali pogledati.

In četudi misliš kdaj ali imaš tak občutek, da si črna ovca, da hodiš drugače, kot se pričakuješ, ZapoMni si:

Tvoja ranljivost je darilo.
Tvoja glasnost je zdravilo.
Tvoja nevkrotljivost je pogum.
Tvoja drugačnost pa je odgovor na tiste molitve pred tabo.

Nisi črna ovca.
Nisi težava.
Nisi izjema.

Ti si lev.
Ti si začetek nove zgodbe.

In nekoč…ko bodo gledali nazaj, bodo morda spoznali in rekli:

"Zaradi njega… zaradi nje…
začeli smo živeti bolj resnično."

Se beremo 🫶

#razprisvojakrila

#poslušajsvojesrce

#lavitaebella🌸