VSE BO, VSE BO 💫

Včasih ne pišeš zato, ker imaš moč. Pišeš tudi zato, ker jo iščeš.

No in tale današnji zapis je nastal iz enega sporočila, ene pesmi in enega trenutka, ko sem se malo bolj zavedala, kdo sem.

Danes sem prejela sporočilo, zaradi katerega so mi orošile oči.
Potrebovala sem to.

Prišel je sredi dneva, sredi misli, sredi bojev, ki jih večina ljudi ne vidi.
Tistih tihih, notranjih bojev, ko se navzven nasmehneš, znotraj pa poskušaš razumeti, kaj se je sploh zgodilo s tvojim življenjem.

Jah, življenje me je res ujelo nepripravljeno.
Nežno? ne
Počasi? Tudi ne.
Ujelo me je sunkovito, brez opozorila, brez možnosti, da bi rekla: počakaj, še nisem pripravljena.

In kar naenkrat nisem bila več samo jaz.
Postala sem izvid.
Diagnoza.
vprašaj.
Statistika.

Postala sem nekdo, ki se uči znova zaupati svojemu telesu.
Nekdo, ki se uči sprejemati dneve, ko ni moči.
Nekdo, ki se uči živeti z negotovostjo, tako, ki ne pozna urnika in niti ne spoštuje načrtov.

december… priznam, letos mi je pa, kar malo naporen. Sedaj res veliko bolj razumem tudi ljudi, kako jim je med prazniki lahko težko.

No in med razmišljanjem, med tistim delom, ki ga še naredim, v samoti, v kateri sem res rada zadnje čase, sem ta december spisala že kar nekaj zapisov, pa jih nisem objavila.
Vsakič, ko sem jih znova prebrala, sem čutila, da nekaj manjka. Ni to to, si rečem.

V njih je bilo preveč strahu. Preveč jeze.
Preveč omajnosti in občutno več teme kot svetlobe.

Zadnji čas, se skoraj vsak dan vprašam:
Sem še vedno tista jaz?

In potem danes njeno sporočilo.
Da nisem moja diagnoza.
Da sem še vedno ista ženska.
Ista moč.
Isti ogenj.
In da nekdo vame verjame celo bolj, kot vase. 🤍

In ja… vse pride takrat, ko mora priti.
Ko moramo slišati.
Prebrati.
Doživeti.
In navsezadnje sprejeti.

....čeprav lahko trdim, da sem. A taki trenutki mi pokažejo, da lahko pa le v celoti nisem in recite al ne, to le ni tako enostavno, kar sprejeti. Bom takole rekla. Sm sprejela ampak s priprtimi vrati. Tam pa še vedno, kaj smukne noter, ven.....

No in današnje sporočilo me je res globoko dotaknil. Včasih res potrebujemo drugega človeka, da nam pove tisto, česar sami ne upamo več verjeti.

In ko sem ostala sama s temi mojimi mislimi, se mi je vrtela pesem Vse bo, vse bo od J.Plestenjaka in M.Avsenika . Ja, danes je bila na vrsti ona. Ta pesem. Čutna, dotakljiva, močna.

In veste, nenadoma pa ni bila več samo pesem. Postala je pogovor.
Postala je opomnik.

Da bodo dnevi, ko bom padla.
Ko bom dvomila.
Ko bom imela občutek, da sem izgubila stik sama s sabo.

Ampak nekje med vrsticami me ta pesem tiho drži za roko in mi pravi:
ostani.
dihaj.
pojdi naprej.

Ne obljublja, da bo lahko.
Ne obljublja, da bo hitro.
Obljublja pa nekaj veliko pomembnejšega in to je, da bolečina ni konec zgodbe.

Ta zapis danes pišem tudi zato, ker sem očitno potlačila nekaj ključnega.
In danes sem se ponovno močneje zavedala.

Da drugačna pot ne pomeni slabše poti.
Da počasnejši koraki še vedno vodijo naprej.
Da ranljivost nikakor ni poraz.
Dokaz sem lahko sama sebi. Bravo Teja.

Je pa res, da ta zapis sicer ni nastal ravno iz moči.
Nastal je bolj iz strahu.
Iz utrujenosti, ki jo imam, priznam, že kar malo dovolj. In iz tistih solz, ki jih ne viDi nihče.

Hkrati pa je nastal tudi iz vere.
Iz tiste tihe, moje vere, ki se vedno rodi takrat, ko nimam več nadzora, imam pa vedno upanje. In tega upam, da ne izgubim nikoli.

In na koncu....jah, tudi tisti, ki dajemo navdih, ga potrebujemo. In rekla bom samo še tole:

Morda ne veš, kako.
Morda ne veš, kdaj.
Ampak…

VSE BO.

Nekako bo.
Res bo. 🤍

Se beremo 🫶

#lavitaebella🌸

https://youtu.be/8I2t0d_ZJ4w?si=bu3IzxGcUpA-ef6i