Velikokrat so tu tudi trenutki, ko mi besede, kar malo ustavijo čas. Ko mi nekdo mirno, iskreno reče ali napiše: “Hvala, ker si mi vlila moč.”
Oh, ko bi vedel, kako mi svet postane tisti trenutek mehkejši, srce lažje in v meni se razlije tako topel val topline, ki ga ni mogoče opisati.
Danes se je to ponovno zgodilo in lahko rečem, da imam res polepšan dan. Prijetno, lepo mi je.
Pa ne govorim o kakšnih velikih dejanjih veste. Pogosto so to tisti drobni trenutki, kot so nasmeh, prijazna beseda, topel pogled ali objeM, ki ga delim z nekom. In ko mi nekdo reče, da sem mu vlila moč, se zavedam, tej besedi in sem hvaležna. Kako veliko pomenijo maJhi delci dobrote, prisotnosti in navsezadnje spoštovanje. Resnično.
Moja moč je čisto preprosta. Taka, kot sem tudi sama. Je v tem, da poslušam, da sem tu za nekoga in da dam prostor, da nekomu pomagam na njegovi poti. Včasih je to dotik in pogled ali beseda, ki pravi: “Vem, da zmoreš.” Ja, ker to veliiikokrat rečem tudi sama sebi. Misli in besede imajo moč.
Ko ljudje to prepoznajo, mi še kako postane jasno, da sO prisotnost in iskrenost, kar velika moč, ki jo lahko damo, drug drugemu. To je naše srce na dlani.
In sama, ker živim s PPMS, vem, kako težko je biti ranljiv, kako dragOceni so ti drobni trenutki. Ta prijazen pogled, objem in iskren nasmeh. Ko to vidim pri drugih ali ko mi to kdo zaupa, čutim neizmerno hvaležnost. Ti drobni delci niso obremenitev ali vprašanje, kaj bi še lahko naredila. SO moč. SO življenjska svetloba, ki se včasih skriva v najmanjših gestah.
Zato besede, ki sledijo: “Hvala, ker si mi vlila moč,” ne dvignejo le tistega, ki jih izreče. Dvignejo tudi mene. Pa še kako. Spomnijo me, zakaj poslušam, zakaj dajem, zakaj rada ostajam odprta. Dajejo mi pogum, da verjamem v dobro, ki se rodi iz drobnih gest in me spomnijo, da moja prisotnost lahko resnično en malo preMika svet.
Velikokrat, ko sem sama, sE spomnim vseh teh drobnih trenutkov: poslušan nasmeh, topel pogled, objEm, tiho prisotnost. Vse to se zdi včasih mogoče nepomembno, a prav vsak tak trenutek nosi moč. In moč, ki jo lahko dam, ni izgubljena. Vrača se, kot hvaležnost, nasmeh, mir in toplina, ki mi ostane v srcu.
Takrat samo globoko vdihnem in čutim, da je svet lažji. Da povezave med ljudmi obStajajO, nevidne in še kako so lahko čudovite. Da je moč, ki jo dajemo, praVzaPrav dar tudi sebi. Da smo tu, da ljubezen in hvaležnost, ki jih izkazujemo, ostanejo zapisane v energiji sveta.
Veste, besede ne dvignejo, ampak tudi spominjajo. Spominjajo, da življenje ni samo tehtanje uspehov ali neuspehov, ampak tiha umetnost dajanja in sprejemanja. Ko nekdo vidi svetlobo v nas in jo prepozna, nam srce zatrepeta. Takrat mogoče celo pade kakšna solzica in ta solza je solza preDvsem hvaležnosti, sreče, da smo lahko del tega čudeža življenja.
Včasih si celo rečem: “Danes sem bila svetloba, ne samo zase, ampak še za nekoga.” In začutim: svet ni težak, moč obstaja v nas in hvaležnost je najlepši most, ki ga lahko prečkamo med dušami.
Hvala vesolju, da sem to, kar sem in da me težke preizkušnje ne podirajo ampak me učijo, delajo še močnejšo, da moja pozitiva ostaja in da lahko, ne samo sebi ampak tudi drugim dam nekaj sebe, nekaj dodatne volje in moči.
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments