Če smem začeti s tem, da sem res imela lepo življenje.
Naredila sem si ga tako.
...čeprav so bile vmes tiste življenjske majhne preizkušnje, ki so me marsikaj naučile, sem nekako vedno znala najti pot naprej.
Potem pa me je pred leti obiskala bolezen, ki pa je res obrnila moje življenje. In ne, nikamor ne bo šla. Le jaz jo moram dodobra spoznati in z njo čim lažje shajati.
Pa ne smem reči, da zdqj ni prijerno, lepo ali srečno.
Je še vedno lepo. Seveda je. Imam prečudovito družino. Dobre prijatelje. Prijetne kolege in kolegice. Kaj mi pa manjka. Nič, bi človek lahko rekel.
Le en malo se je vse spremenilo....
Ampak še vedno sem zadovoljna. Srečna. Močna. Srčna. Iskrena. Trmasta....
Lahko pa rečem, da me bolezen tudi uči. In obstaja nova lekcija, ki je malo težja od prejšnjih:
Potrebujem pomoč.
Dolgo sem verjela, da je naša moč tudi v tem, da zdržiš vse.
Da stisneš zobe.
Da ne pokažeš, kako zelo boli.
Da ne obremeniš drugih.
Ja, lahko rečem, da sem postala tista ženska, ki "zmore vse sama".
Tista, ki vedno rešuje. Tista, ki se vedno nasmehne.
Tista, ki jo drugi gledajo in mislijo: "Ona je neuničljiva."
Ampak veste, jaz nisem kamen. Sem tudi samo človek.
Na rehabilitaciji v Uri Soča so mi rekli:
Samopriučitev je najtežja.
Morala bom dovoliti pomoč.
Morala bom zmanjšati tempo.
Morala bom energijo "šparati".
Morala bom sedaj živeti za tisto, kar je res najpomembnejše.
Tukaj pa priznam, da pri teh besedah, pa me je v srcu en malo stisnilo.
Ker, ko si rad delal, ko si vse reševal sam, ko nikoli nisi potreboval pomoči, je prositi skoraj boleče.
Danes, po več mEsecih, to že dosti bolje razumem in sprejemam.
Ampak je še vedno težko.
Še vedno se učim si dovoliti, da me nekdo "dvigne."
Še vedno se učim priznati: "Res potrebujem pomoč."
Lahko rečem, da je paradoks v tem, da je pogum prav v naši tej ranljivosti.
Da si dovoliš priznati, da nisi sam.
Da si dovoliš sprejeti pomoč, četudi si vedno mislila, da je moč v samostojnosti. Ja, ker so nas tudi tako učili.... No ampak to je že druga tema.
Danes pa vem, da prava moč ni samo v tem, da držiš vse skupaj.
Vem: ni mi treba vsega sama.
In ja, nikoli mi tudi ni bilo treba.
In to je ta nova lekcija. In učim se jo vsak dan.
Vsak dan malo bolj, dokler mi ne bo lahko priznati, dokler se ne bo končno zdelo naravno, da sem dovolj močna tudi, da dovolim pomoč.
In vsak dan, mi gre bolje in še kako sem ponosna nase, da to zmorem vedno večkrat. 😁💪
Učimo se vse življenje, mar ne ?
In seveda, ja ja, tudi vam ni treba vsega storiti sam. 😉
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments