NASMEH

Pusti nasmeh, pravi....

Danes sem prejela sporočilo.
In ja… vedela sem točno, o čem govori. Ker vse to tudi sama že dolgo vem.

Je pa nekaj povsem drugega stvari vedeti ali jih dejansko živeti.
Povedati je lažje, kot narediti.

Njene besede niso bile grobe.
Bile so iskrene.
In iskrenost jaz zelo, zelo cenim.

Vprašala sem se, kako dolgo že govorim, sem ok, čeprav v resnici velikokrat nisem.

Napisala mi je, da človek ne more ves čas skrivati bolečine za nasmehom.
Da telo vse čuti. Da potlačene stvari ne izginejo kar same od sebe in da ni nič narobe, če kdaj priznaš, da pač ne zmoreš.
In ja, jaz vse to vem.
Ampak realnost je drugačna. Težja.
In iskreno in na glas lahko rečem: težko je.
Težko je preiti iz človeka, ki je vedno vse zmogel sam, naenkrat postati nekdo, ki reče:
Danes pa ne morem.
Malo me je zabolelo, priznam, ker sem vedela, da ima še kako prav.

Včasih imam en tak občutek, da smo ljudje postali profesionalci v skrivanju bolečine, utrujenosti in samih sebe. Naučili smo se teh kvazi pravilnih odgovorov:
Dobro sem. Vse je ok. Ma sej bo. Ma sej se navadiš.
Čeprav telo že dolgo govori nekaj čisto nekaj drugega.

Potem pa pride dan, ko faking nimaš več te energije niti za ta lažen OK. Ko ti je vsega preveč. Ko ne želiš več skrivati utrujenih oči in praznega pogleda za prisiljenim nasmehom.
In ja… mogoče je ravno to tisti prvi iskren korak k sebi. Saj ga včasih naredim.
Ampak res premalokrat.
Ker navsezadnje človek ni ustvarjen za to, da ves čas nosi oklep. Nismo roboti. Nismo stroji.
Smo ljudje. Z bolečinami. S strahovi. Z ranami.
In z dnevi, ko preprosto ne zmoremo več.

Ampak današnja družba obožuje močne ljudi.
Take, ki stisnejo zobe. Ki vse prenesejo. Ki nikoli ne rečejo: Rabim pomoč.

In potem se čudimo, zakaj je toliko izgorelih ljudi. Zakaj so ljudje prazni. Zakaj toliko duš ponoči ne spi, čeprav so čez dan nosile največji nasmeh.

Ker ja… potlačene stvari ne izginejo.
One čakajo. V našem telesu. V naši glavi. V našem srcu in slej ko prej pridejo ven.
Kot trenutek, ko se zlomiš zaradi ene čisto majhne stvari, pa sploh ni bila tista stvar nič kaj kriva. Bil je samo zadnji kamen na pretežkem kupu.

In ja, toliko sem že naredila na sebi in še bom!!!😁💪💫
In vem, da bom enkrat brez tiste slabe vesti rekla, ne samo njej ampak vsem:
Danes nisem dobro. Danes ne zmorem. Rabim vas bolj, kot si mislite.

....in absolutno ne zato, ker sem šibka, ker se mi ne da, ker sem lena,...ampak zato, ker sem bila predolgo močna za vse.     

Zato, ker lahko, ker imam sedaj sopotnico, ki mi vsak dan kaže, kdaj je nisem ubogala.

Na koncu pa samo še to:

Mogoče bi morali manj občudovati ljudi, ki vse prenesejo sami.
In bolj tiste, ki si upajo biti iskreni.
Mislim, predvsem iskreni do sebe. ❤️
Mar je to res tako težko?!

Se beremo 🫶

#lavitaebella🌸