Vsak dan je dar. Zavedajmo se tega. 😉
Vsak trenutek šteje tudi, če življenje ne teče po načrtih.
Veste, jaz sem pri 38 letih sedaj v pokoju zaradi bolezni....OMG, tega si pa priznam, res nisem nikoli predstavljala, kaj šele, da bi o tem sploh razmišljala. Ampak tukaj sem in življenje teče dalje in jaz se temu ne bom upirala.
Dan začnem z mojo kavico in seveda z mojim srčkom, mojim Staffom, mojim sopotnikom, zvestim spremljevalcem in virom neskončne topline. Z njim preživim dneve. On je res moja senca.
Greva na sprehod, ko imam dober dan, vsaj nekaj tistih sto metrov, ali pa gre kdo z menoj, pa podaljšamo in se jaz zraven peljem. Drugače pa se igra, stiskava, tudi sončiva, skrivaVa in še in še se najde, kaj vse počneVa. Res nama ni dolgčas.
Potem z mojim invalidskim skuterjem grem ob lepih dnevih pa, kar sama. Res je dobro, da ga imam. Prepustim se pogledu na okolico, misli mi odtavajo in občutim mir. In ni pomembno, koliko kilometrov prevozim ali koliko korakov naredim, pomembno je, da sem še vedno prisotna, da čutim in da uživam vsak trenutek. Si že tako naredim. Vedno.
Doma pa me čakajo tudi obveznosti, ki so zame v tem stanju včasih naporne in težke. Že samo to. Službe in vse, kar sem prej poČela, si niti več ne predstavljam. Kuhanje, pospravljanje, urejanje, vse za mojo družino, za moje najdražje, pa bom, dokler bom lahko. Še kako rada to naredim, ker je vsak trenutek, ki ga namenim za njih, trenutek hvaležnosti, ljubezni in prisotnosti. In prav vsak dan je priložnost, da pokažem, kako pomembNi so mi in kako polno živim življenje tudi, če je drugačNo od tistega, ki sem ga kadarkoli pričakovala in sem ga imela. Ker vem, če ne zmorem, tudi oni naredijo vse za mene. Moj supermen, to je moj možek, me celo še nese po stopnicah. Ja res je supermen.
In ja, če je treba, vedno rečem: po vseh štirih, če je treba. Moja trma je z mano. Ne dam se nikoli. Ne izgubljam življenja, ampak ga še vedno živim, kljub bolečini, kljub omejitvam, kljub temu, kar mi prinaša vsak dan.
Veste, smeh, pogovori, sprehodi, trenutki doma, zunaj, s prijatelji, kolegi, vse to me polni in me spomni, da življenje ne bo nikoli popolno, a ga je vseeno vredno živeti. Naredimo si tako, da nam je lepo.
In ja, moj svet je poln barv, topline in drobnih radosti. Moja družina, moj srček, prijatelji in jaz. Vsak trenutek, ki ga preživim z njimi in sama s seboj, je še kako dragocen.
Vsak pogled, vsak dotik, objem, vsak nasmeh me spomni, da ni ovire za ljubezen, toplino ali hvaležnost.
Življenje je minljivo, nepredvidljivo in krhko. Ampak prav zato ga je treba živeti polno, iskreno in z vsem srcem. Vsak trenutek šteje. Vsaka majhna radost šteje. Vsaka prisotnost ljubljenih oseb šteje. Vsak dan je priložnost, da se smejimo, ljubimo in hvaležno občutimo vse, kar imamo.
In tako, pri skoraj 39 letih, že v pokoju, vseeno živim polno življenje. Ne glede na ovire, ne glede na omejitve, ne glede na bolečino.
Življenje teče dalje, in jaz bom že nekako tekla z njim. Pa po vseh štirih, če bo treba, ampak vedno pa z nasmehom in hvaležnostjo v srcu.
"Hvaležnost spremeni to, kar imamo, v dovolj."
Se beremo 🫶
#lavitaebella 🌸
Add comment
Comments