NAVAJENA PREŽIVETI

Včasih človek utihne, ne zato, ker nima več kaj povedati ampak zato, ker je utrujen od razlaganja stvari, ki jih drugi ne razumejo.

Velikokrat slišim:
"Se ti skoraj nič ne vidi."
"Dobro se držiš."
"Pa saj izgledaš čisto v redu."
...

In mogoče res izgledam.

Ker rada pokažem, da sem dobro.
Sploh zdaj, odkar imam MS.
Kot da si želim dokazati sebi in svetu, da me bolezen ni zlomila.
Da še vedno zmorem.
Da sem še vedno jaz.

Ampak včasih se vprašam...
...ali je to prav?

Kje je meja med tem, da si močan in tem, da preveč skrivaš?
Kje je meja med "dobro sem" in tem, da samo ne želiš, da drugi vidijo, kako zelo te v resnici boli, teži,...?

Ker resnica je, da ne pokažem vsega.

Ne pokažem utrujenosti, ki ni neka navadna utrujenost ampak občutek, kot da ti telo počasi ugaša.
Ne pokažem dni, ko me izčrpa že to, da moram biti "ok"za druge.
Ne pokažem vseh trenutkov, ko se v sebi lomim, navzven pa še vedno delujem močna.

Poznamo pregovor:
"Človek se vsega navadi."

Ampak jaz mislim, da se ne.
Zdaj pa že lahko to rečem, ker jaz se res ne.

Samo naučiš se živeti s tem.
Naučiš nositi težo, ki je drugi ne vidijo.
Potlačiti.
Skriti.
Preživeti dan.
In iti naprej tudi takrat, ko bi najraje obstal in nekam vse in sebe poslal.

Ker sem se naučila eno stvar.
Ljudje lažje sprejmejo nasmeh, kot resnico.

In potem pridejo besede:
"Dobro zgledaš."
"Super se držiš."

In jaz ne vem vedno, kaj ob tem čutim.
Iskreno.
Naj bi me to dvignilo?
Mi dalo zagon?
Naj bom ponosna, ker mi uspe skriti stvari, ki me uničujejo od znotraj?

Ali pa me to podre…
ker ljudje sploh ne vedo, kaj se dogaja v meni.
Ker vidijo obraz, ne pa bojev za njim.
Ker vidijo le trenutek, ne pa cene, ki jo plačam zanj.

Včasih še sama ne vem.

Ne vem več vedno, koliko pokazati.
Kako pokazati.
Kdaj povedati, da ne zmorem.
In kdaj se samo nasmehniti, ker nimam več energije razlagati.

Ko sem dobro, se pokažem. In to rada in takrat ljudje vidijo ta moj nasmeh, voljo, mogoče celo moč.
Vidijo trenutek.
Ne vidijo pa vsega, kar je bilo potrebno, da sem sploh prišla do tega trenutka.

Ne vidijo utrujenosti, ki je spanec ne popravi.
Ne vidijo bolečin, ki jih ne znam vedno opisati.
Megle v glavi.
Dni, ko me že najmanjša stvar zlomi bolj, kot bi si kdo mislil.
Ne vidijo bojev, ki jih bijem sama v tišini, ker sem se naučila, da vsega ne morem več razlagati ljudem.

In ko me ni, ko izginem.
Takrat me ni z razlogom.

Ne zato, ker mi ni do ljudi.
Ne zato, ker sem nezainteresirana.
Ampak zato, ker včasih samo obstajati zahteva preveč moči.
Ker telo potrebuje mir.
Ker glava potrebuje tišino.
Ker tudi močni ljudje včasih ne zmorejo več biti močni.

Danes funkcioniram.
Jutri mogoče komaj.
In to je realnost, ki je večina ljudi ne vidi.

Hm…
Vsem bi dala kak dan.
Samo en dan v telesu in glavi, ki se ne borita samo občasno, ampak ves čas.
Bi potem še vedno govorili enako?

In pa ja, nismo vsi enaki. Nikakor ne in Bog ne daj, da bi bili.
In ne moremo biti vedno močni in vsi enako močni.
Če pa si ti lahko konstantno, pa samo kapo dol.
Ampak veste, nekateri vsak dan vlagajo/mo zadnje atome energije samo v to, da normalno preživimo dan.

Zato si nekaj zapomni. Včasih ne potrebujem nasveta.
Ne potrebujem stavkov "bodi močna" ali "saj bo".
Ker ljudje pogosto ne razumejo, da si včasih utrujen ravno od tega, da moraš biti ves čas močan. Saj bo, pa je zame itak samo tolažilni stavek.

In priznam, danes že imam ta občutek, da sem utrujena od razlaganja.
Od skrivanja. Od pretvarjanja, da je vse lažje, kot pa v resnici je.

In najtežje ni vedno to, kar boli.
Najbolj utrujajoče je včasih tudi to, da skušam delovati okej, da lahko drugi lažje to verjamejo. 
Da se nasmehnem.
Da rečem "v redu sem", ker nimam več energije razlagati, zakaj nisem.
Da nosim stvari v sebi, ker ne želim, da bi me ljudje gledali drugače.

Ampak veste, tudi močni ljudje se včasih utrudijo.
Tudi močni ljudje imajo trenutke, ko ne vedo več, koliko še zmorejo.
In jaz danes glasno, jasno, javno vsem vam povem: utrujena sem že od pobiranja same sebe.

Zato včasih potrebujem samo mir in pa predvsem razumevanje.
Občutek, da mi ni treba ves čas dokazovati, da je moja bolečina resnična samo zato, ker ni vedno vidna navzven.

Ne rabim pa, da vsi razumejo.
Logično, razumljivo. 

Vem pa nekaj. To so besede, ki morajo biti slišane!
Za vse nas, ki vsak dan bijemo tihe bitke.

Ampak kljub vsemu...
...še vedno gremo naprej.
In še bomo!

MAMO TO 🧡

Se beremo 🫶

#lavitaebella🌸