Danes sem prebrala zapis, vprašanje ženske, ki je pred kratkim dobila diagnozo MS.
Začutila sem njeno bolečino, osamljenost, strah in skrb ter občutek nemoči. In, ker ne morem iz svoje kože, sem Ji tudi podarila par lepih, motivacijskih in resničnih besed.
V tistem, ko pa sem pisala njej, sem pa vmes za en trenutek zavrtela čas nazaj, ker sem se ob njenih besedah spomnila sebe.
Tiste mene, ki je pred leti stala na začetku te poti in gledala predse z milijoni vprašanj.
Predvsem pa... kdo bom jaz, ko bo bolezen postala del mene ?
TaKraT nisem VeDeLa.
Nisem vedela, koliko strahu bom morala predelati. Kolikokrat bom morala pogoltniti solze. Kolikokrat bom jezna na svoje telo. Kolikokrat bom morala sprejeti, da nečesa ne zmorem tako, kot sem zmogla nekoč.
Nisem pa vedela niti tega, koliko bom vmes zrastla.💫🙏 Na večih poDročJih.
Danes, ko pogledam nazaj, sem res ponosna NASE.
Ne zato, ker bi bila vedno pogumna. Nisem.
Ne zato, ker bi vse "hendlala" z nasmehom. Tudi slučajno ne.
Ampak zato, ker kljub vsemu "guram" naprej. Nekako že. Nekako do sedaj vedno. Moja pozitiva, me drži pokonci.
Ker sem se naučila poslušati svoje telo, ne da bi mu dovolila, da odloča o moji vrednosti.
Ker sem se naučila reči NE, ko res ne zmorem in JA, ko si nekaj želim tudi, če bo za to treba malo bolj stisniti zobe in kasneje potrpeti.
Ker sem vsekakor postala bolj nežna do sebe, pa hkrati močnejša. Ker danes vem, da moja vrednost ni nič manjša samo zato, ker nečesa ne morem narediti tako, kot sem si pred njo predstavljala.
In ja... moja MS je še vedno tukaj.
Moja mala, precej tečna sopotnica, ki si je očitno rezervirala sedež brez povratne vozovnice.
Ampak nekaj sem ji že zelo jasno povedala:
Ti si lahko del moje poti. Moje poti pa ne boš krojila. Nou gou!
Ne boš mi določala, česa si smem želeti.
Ne boš mi govorila, koliko lahko sanjam.
Ne boš mi vzela veselja do stvari, ki jih še vedno lahko pOčneM, kljub tEmu, da mi nato konkretno pokažeš zobe.
In predvsem, ne boš mi vzela mene. Nikakor, nikoli.
Morda bom morala za nekatere stvari porabiti več časa in energije. Morda bom potrebovala pomoč. Morda bom kdaj besna, žalostna in bom imela vsega poln kufer.
V redu.
Ni moja naloga, da sem vsak dan junaška.
Moja naloga je, da živim.
Takšna, kot sem danes. Z vsem, kar zmorem. Z vsem, česar ne zmorem. Z dobrimi dnevi in s tistimi, ko bi najraje vse skupaj nekam poslala.
In ko danes gledam nAse, nisem več tista prestrašena ženska, ki je na začetku iskala odgovore na vprašanje "Kako bom jaz to zmogla?"
Danes si lahko odgovorim:
"Ne vem, kaj vse me čaka. Ampak vem, da bom našla način."
Zaenkrat pa:
Mislim, da tole "hendlam', kar prekleto dobro.
Nikakor ne popolno.
Ampak po svoje in predvsem po svoje dobro.
In na to sem ponosna.
Zelo. ❤️
Pa če bo treba zaradi tega kdaj še malo trgati gate, jih bom pač trgala. 🫣😁🤣 In en malo potrpeti, absolutno. 😁💪 Sem pripravljena.
Ker življenje je še vedno moje.
PPMS je moja sopotnica. Jaz pa sem še vedno šofer.
Pika, konec. 🧡
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments