Velikokrat se vprašam, ali življenje res vedno ve, kam nas pelje. V zadnjem času sem se to še večkrat vprašala.
Veste, ko sem zbolela, si nikoli nisem predstavljala, koliko novih ljudi bom spoznala. Koliko zgodb bom slišala. Koliko življenj se bo dotaknilo mojega.
Spoznala sem veliko svojih MS soborcev.
In z njimi tudi nekaj, česar prej nisem zares razumela.
Kako zelo je lahko človek osamljen, tudi če ni sam.
Koliko stvari lahko človek nosi v sebi, pa jih ne pokaže nikomur.
Koliko strahu, žalosti, negotovosti in vprašanj se lahko skriva za enim čisto običajnim:
"V redu sem."
In ja, zato sem tukaj in tudi bom.
Ne zato, ker bi imela odgovore.
Džih nimam.
Tudi sama jih velikokrat iščem.
Ne zato, ker bi bila vedno močna.
Nisem.
Tudi mene kdaj zlomi. Tudi jaz imam svoje težke dneve. Dneve, ko je vsega res čisto preveč, ko bi najraje samo utihnila in se skrila pred tem norim svetom.
Ampak mogoče pa prav zato razumem.
Razumem, da človek včasih ne potrebuje nasveta.
Potrebuje samo nekoga, ki ga posluša.
Nekoga, ki mu bom pustil jokati.
Nekoga, ki ga za nekaj minut spravi v smeh.
Nekoga, ki reče:
"Hej ... tukaj sem."
In če lahko jaz naredim to, bom.
Če lahko komu polepšam dan z enim sporočilom, mu ga bom napisala.
Če potrebujete pet minut, da vse iz sebe, bom poslušala.
Če potrebuje malo heca, bom našla kakšno neumnost.
Če potrebuje le nekoga, ki bo verjel vanj, ko sam ne more več, bom verjela namesto njega.
Ker sem v zadnjih letih še veliiiko bolj ugotovila nekaj zelo preprostega:
človek človeku včasih ne more rešiti življenja, lahko pa mu ga za nekaj trenutkov naredi lažjega.
In ja, lahko rečem, to je nekaj ogromnega, mar ni ?!
Včasih res potrebujemo samo majhen veter v laseh, da se spet spomnimo, da se lahko premaknemo naprej.
Tudi sama imam svoje bitke.
In verjemite mi, niso vedno majhne in lahke.
Ampak nekaj sem se pa zagotovo na novo naučila.
Nikakor ne želim, da mi teža življenja vzame pogled na njegovo lepoto.
Zato bom še naprej iskala sonce.
Tudi takrat, ko je oblačno.
Iskala bom razlog za smeh.
Tudi takrat, ko bi najraje jokala.
Objela bom moje najdražje.
Ljubila.
In naredila vse, kar lahko, za tiste, ki jih imam rada.
Do zadnjega atoma.
Za vse druge pa bom, kolikor bom zmogla, pustila odprta vrata.
Ne morem rešiti vseh težav.
Bolezni ne moremo več odstraniti.
Ne morem obljubiti, da bo jutri vse dobro.
Lahko pa dam svoj čas.
Poslušam.
Objamem.
Dam kako besedo.
Smeh.
Malo upanja.
Malo poguma.
V svojem srcu.
Dovolj imam.
In vedno bo imelo prostor za še koga.
Včasih mi kdo napiše, da so mu moje besede pomagale.
Daj mi ceno.
Da me spoštuje.
Da mu veliko pomeni, da sem tukaj.
Preprosto sem.
In takrat se nasmehnem sama sebi.
Ker iskreno ...
meni to pomeni še več.
Hvaležna sem, da me ljudje začutijo.
Hvaležna sem za vsako, ki mi zaupaš svojo zgodbo.
Za vsakega, ki mi dovoli za trenutek ustaviti v njegovem svetu.
In mogoče sem se morala znajti prav na tej poti, da sem jih srečala.
Morda ne zato, da bi razumela, zakaj se je zgodilo meni.
Ampak zato, da bi jih nekoč lahko razumela.
Da bi vedela, kdaj je treba govoriti in kdaj samo biti tiho.
Da bi vedela, kdaj človek potrebuje nasvet.
Kdaj samo nekoga, ki ostane.
Ne vem, ali je to razlog.
Ne vem, ali ima vse skupaj kakšen večji pomen.
Za zdaj mi je pa dovolj, da vem to:
Če lahko nekomu na njegovi težki poti naredim en korak lažji, potem bom to naredila.
Če ga lahko za pet minut nasmejem, bom.
Če mu lahko dovolim, da se zjoka, bom ostala.
Če mu lahko vrnem malo vere vase, mu jo bom dala.
In če mu lahko samo povem:
"Nisem jaz."
Potem sem naredila dovolj.
Življenje ni vedno lepo.
Včasih je prav kruto in nepravilno.
Včasih nam vzame stvari, za katere smo mislili, da jih nikoli ne bomo izgubili.
Ampak med vsem tem še vedno obstajajo ljudje.
In ljudje lahko drug drugemu naredimo ogromno.
Ne z velikimi stvarmi.
Z majhnimi.
S sporočilom.
Z objemom.
S smehom.
S petimi minutami svojega časa.
Že samo povem:
"Tukaj sem."
Morda res nimam veliko.
Ampak veš, moje srce bom imela vedno na pravem mestu.
In dokler ga bom imela, bo ostalo odprto.
Za moje ljudi.
Za mojo sobo.
Za vse, ki bodo nekoč potrebovali malo svetlobe.
Morda sem morala priti na to pot, da sem jih našla.
In danes ne vem več, ali se moram vprašati, zakaj sem morala na to pot.
Morda je pomembno vprašanje:
Kaj lahko naredim s potjo, ki mi je bila dana?
In moj odgovor je preprost.
Lahko ljubim.
Lahko poslušam.
Lahko pomagam.
Lahko koga nasmejem, ko bi najraje jokal.
Lahko koga objamem, tudi če samo z besedami.
Lahko mu dam le malo vetra v laseh, ko mu zmanjka moči.
In lahko ostanem.
Ker človeku ne morem spremeniti življenja.
Lahko pa spremenim njegov dan.
Morda samo za pet minut.
Morda samo z enim stavkom.
Morda samo s tem, da ve, da ni sam.
Ampak včasih je ravno teh pet minut tisto, kar človek potrebuje, da zdrži še en dan.
In če sem na svoji poti lahko komu takšnih pet minut podarila....
potem sem dobila nekaj, česar ne more kupiti nobenega denarja na tem svetu.
Občutek, da sem bila nekomu potrebna.
In da je moje srce, kljub vsemu, kar je moralo prestati,
še vedno sposoben dajati.
Vedno je sposoben ljubiti.
Še vedno sposobno prižgati lučko drugemu.
In zdi se mi, da je prav to najlepši odgovor, ki ga trenutno lahko dobim na vprašanje, zakaj sem se znašla tukaj.
Ne vem, zakaj je morala priti ta bolezen.
Ampak vem pa, kaj želim narediti s časom, ki mi je dan.
Želim, da je svet zaradi mene vsaj za enega človeka malo manj težak.
❤️
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments