Včasih se zdi, da se dnevi res vrtijo prehitro. Delo, obveznosti, urniki, telefoni – vse te stvari, ki nas držijo v nenehnem gibanju.
A danes ... ujela sem tako čudovit sončni zahod. Ne le na fotografiji – ujela sem ga v sebi.
S hčerkama smo same na morju. Prvič res samo me tri. Joj, kako nam je lepo... Neprecenljivo ❤️
In ko smo šle zvečer na sprehod, smo vse obstale. Bilo je tisto zlato obdobje dneva, ko se nebo preliva iz oranžne v rožnato, ko se sonce napovedi dotika obzorja in svet postane tišji.
Ampak v tistem trenutku je bilo vse ravno prav.
Vzdušje je bilo mehko, kot bi nekdo zavrtel filter miru čez cel svet. Ljudje so hodili mimo – nekateri brez da bi sploh pogledali gor. Jaz pa sem sedela na mojem "športiču" in gledala. Srkala sem tisto svetlobo, kot da bi mi polnila baterije....pomislila sem – zakaj ne naredimo več prostora za take trenutke ? Ne le jaz, vsi!
Potem sem si zaželela, da ta trenutek ostane z menoj še malo dlje. Postavila sem se proti soncu in prosila hči, naj me slika – da imam spomin. Spomin na ta lep občutek. Na ta prekrasen trenutek. Ni bilo nič zrežiranega, nič nastopaškega. Samo jaz in sonce.
In na eni izmed fotografij izpade, kot da se z roko dotikam sonca. Kot da sem ga za hip ujela med prste.
Ko sem kasneje pogledala fotografijo, me je kar malo stisnilo pri srcu – ker sem se spomnila, kako je bilo zares in kako dragoceni so taki trenutki, ko nisi samo mama, hči, ženska... ampak samo ti. V miru. S svetlobo v dlani.
In zdaj, ko gledam to fotografijo, mi ni pomembna, ali je popolna. Pomembno mi je, da me spomnim – kako lepo je nadaljevati korak, dvigniti pogled in preprosto biti tam.
»Sončni zahodi so res dokaz, da SE LAHKO nekaj konča čudovito.«
#skramtrenutke😍
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments