Ob morju se zgodi nekaj posebnega. Zdi se, kot da z vsakim vdihom slanega zraka odložim del bremena, ki ga nosim s seboj. Kot da bolezen za trenutek izgubi svojo moč. Ne izgine, ne – a se umakne v ozadje. Postane tišja. Lažja.
Tukaj se počutim bolj jaz. Bolj cela. V tej klimi, ki mi prija, začutim v sebi nekaj, kar v vsakdanjem življenju pogosto izgubljam – občutek svobode. Gibi so mehkejši, koraki lažji, misli bolj mirne. Kot bi mi narava dala dovoljenje, da za nekaj časa samo sem. Brez pričakovanj, brez bojev, brez dokazovanja.
Najlepša pa vsekakor so ta jutra ob morju. Ko se zrak še ni povsem ogrel in vse še spi. Morje šepeta svojo tiho melodijo, sonce nežno polzi čez obzorje, svet diha počasneje. In ta vonj....
Takrat sedim, poslušam in sem hvaležna. Za mir, za dih, za trenutek brez teže.
V teh trenutkih ne razmišljam o tem, koliko časa bo trajalo. Le želim. In si dajem v svoj spomin, da se bom kasneje, ko bo spet težje, spomnila, da obstaja konec in trenutki, kjer je vse bolj preprosto. Kjer sem jaz, takšna, kot si želim biti. Svobodna. Zdrava. Živa.
"Morje zdravi vse rane – če ne drugače, pa tako, da jih za trenutek pozabiš."
Do naslednjega mojega pisanja 🫶
#lavitaebellla🌸
Add comment
Comments