ZDRAVLJENJE SKOZI ČAKANJE

Ni vedno akcija tista, ki nas zdravi.
Včasih je ravno čakanje, to dolgo, utrujajoče, neslavno čakanje prostor, kjer se zacelimo.

Ko čakamo, ne vemo, kdaj bo bolje.
Ne vemo, če bo sploh kdaj bolje.
In ravno zato se zdi čakanje tako neznosno.
Nihče nas ne pohvali za potrpežljivost. Nihče nam ne reče: »Bravo, danes si spet zdržal v nevednosti.«
Pa bi si to zaslužili.

Zdravljenje ni vedno zmagovito. Včasih se zgodi v počasnem mehčanju bolečine.
Ko se rana ne začne na hitro, ampak bolečina postane del nas, brez da nas več ne boli ob vsaki bolečini.
Včasih zdravi prav tišina, v kateri ne najdemo nobenega odgovora. Najdemo pa sebe.
Včasih zdravi tisti občutek, da smo zdržali še en dan, brez da bi se pretvarjali, da je vse v redu.

Zdravljenje je tudi to, da se zjutraj vstaneš, čeprav ne vidiš smisla.
Da si skuhaš kavico ali čaj, ko bi najraje zaspal v vse, kar boli.
Da si dovoljiš jokati.
Ali pa ne čutiti nič. Tudi to je del procesa.

Čakanje nas uči nežnosti.
Da ne prehitevamo srca.
Da ne silimo ran v obliko, ki je bolj "všečna".
Da zaupamo, da se tudi nepopolne zgodbe pišejo naprej.

In potem, nekega dne, ne veš točno kdaj, se zaveš, da nekaj znotraj tebe diha lažje. Da bolečina ni več cel prostor, ampak samo delček, ki ti daje globino.

In takrat veš: nisi samo čakal.
Zdravil si se.
Rastel si.
Preživel si.

In to je največje dejanje poguma.

Se beremo 🫶

#rastemnavelikihpodročjih🙏

#srčna

#pogumna

#trmasta

#vztrajna

#iskrena

#.......

#predvsempasamojaz🌞

#lavitaebella🌸