Zdravilišče Laško 2025. Del moje sedanje poti. To ni zame postaja obupa, ampak odločitev! To je moja tiha borba, ki je ne vidi vsak, a jo jaz čutim v sebi vsak dan znova. In ja, potrebujem to. Treba je poskrbeti za svoje telo, za dušo in svoj mir, da lahko lažje nadaljujemo svojo pot.
Vsakodnevna telovadba za krepitev mišic je bila moj največji uspeh. Priznam. Med tresočimi se mišicami in kapljami znoja spoznaš resnico o sebi. Tam ni maska, ni olepševanja. Samo ti, tvoja volja in tvoje meje. In tisto vprašanje, ki ti zareže v mislih: Boš obupala ali boš vztrajala?
Nekatere vaje so bile lahke. Druge so pekle ali bolele. Tretje pa, kot bi bile iz svinca. Težke. No, moje noge, so bike težke. Da o ravnotežju ne govorim.
Pri nekaterih vajah sem se dobesedno borila sama s sabo. A nisem rekla »ne zmorem« ali »ne bom«. Vedno sem izbrala: Teja, vztrajaj. Zaradi sebe.
TENS na križu pa je bil trenutek olajšanja. Tiste prijetne vibracije so mi sprostile napetost in mi zaprle oči. Kot objem telesa, ki reče: Hvala, ker skrbiš zame.
Masaže pa … niso bile samo terapija. Bile so dotik miru. Nežnost do telesa, ki vsak dan nosi mojo zgodbo. Moje bitke. Moje zmage.
Največ svobode pa sem itak začutila v vodi. Plavanje je moja varnost in moj pobeg. Tam sem lažja, tam misli utihnejo, tam telo spet začuti, kaj pomeni gibanje brez bremena. Za nas, MS-ovce, je voda zaveznica. Vedno, nikoli ne obsoja. Samo pomaga. In ko si enkrat prisiljen upočasniti, šele takrat res razumeš, kako dragoceno je to občutiti.
Letos pa sem si tudi dovolila več počitka. Manj razlag. Več mene. In čeprav sem si izbrala mir, so bili tudi tisti pristni trenutki z ljudmi vredni. Pogovori soborcev, ki razumejo brez besed. Smeh do solz. Iskrenost brez filtrov.
Osreči me, ko ljudje v meni opazijo dobro. Ko me začutijo. Ko me takšno naredijo, kot sem. Veseli me, da sem spoznala nove ljudi. Še posebej starejše, ki sem jim z veseljem dala občutek sprejetosti. Z nasmehi sem jih razveseljevala in jih poslušala, ko so želeli deliti svoje zgodbe. Vesela sem, da sem se jih dotaknila in morda polepšala kak trenutek, tako kot so ga oni polepšali meni. Hvala jim, za nasvete, komplimente...
Potem pa še obiSk mojih najdražjih. 💞
Najprej je prišla moja bestie, moja Dragi. Lepotica moja 😍Najin vikend, kot nalašč za dušo. To sva pogrešali. Pogovori, smeh do solz, objemi, noči, ko čas nima konca. Spali sva v isti postelji … no, jaz sem smrčala kot sport traktor 🙆♀️🤣, ona pa je s čepki v ušesih čakala trenutek tišine, da je sploh lahko zaspala 🫣🤣🙈. Jaj, odkar sem zbolela, tudi smrčim🤦♀️....zjutraj pa, ko so se vsi zbudili in se prijeli za roko … to je bil trenutek varnosti. Sprejetosti. Prijateljstva, ki zdrži vse. ❤️
Naslednji vikend pa obisk, ki mi je napolnil srce.🥰 Prišla je moja družina. Moj mož. Moji otroci. Moja največja ljubezen. Moj razlog. Moj 🌍. Ko jih ni ob meni, pogrešam del sebe. Ko so z mano, vem, da zmorem vse. Zase in za njih premagujem meje nepričakovanega. 💪☺️ Ljubezen ima res neverjetno moč. 💞 Dvigne te tudi takrat, ko si že tik nad tlemi.💫💖
A potem pride trenutek slovesa. Vikend je čisto prehitro minil. Nikoli ne tega ne navadiš. Jaz slovesov res ne maram. Vedno mi je hudo, vedno zajokam, pa čeprav smo sedaj, čez en teden spet skupaj. Ker ko se poslovim od njih, se zdi, kot da od mene odide del mene. Moja družina je moj dom in moj temelj. Mi nismo samo skupaj, mi smo povezani. S srcem, z dušo, z nečim, kar se ne da razložiti, ampak samo čutiti. Redki imajo tak vez. In jaz jo imam. Z njimi. In jim pripadam. Obožujem jih. 🥰🥰🥰🥰
Hvaležna sem. Vsak dan in znova. Po tej 14-dnevni rehabilitaciji osebja zdravilišča za strokovnost, toplino,podporo, ... Ljudem, ki so mi stali ob strani. Življenju za novo lekcijo. Srcu, ker ni odnehalo in verjamem, da ne bo. Najbolj pa sem hvaležna sebi. Ker stojim. Ker grem naprej. Ker sem se odločila živeti, ne obupati. Jah, saj mi je hudo včasih. Priznam. Da sem v takem stanju. Da sem v taki situaciji.... Potočim solzico ali dve. Ampak samo on zgoraj ve, zakaj mora biti tako. Jaz pa si vseeno po razmazanem make upu samo rečem :
Jah Teja nimaš kaj. To je življenje. In sedaj je pač tako. Bori se, močna in vztrajna si in nikoli se ne predaj.
In vedno si bom rekla: TEJA, napredek ni vedno velik skok. Včasih je tiha zmaga že to, da vstaneš, čeprav boli. Da verjameš, čeprav ne veš, kaj bo jutri in da se navsezadnje nasmehneš, tudi ko ni lahko.
Hodim naprej. Hodila bom naprej! Počasi, vztrajno in pogumno. Z vero. Z mojo vero! Z voljo. In vedno z nasmehom, ker je življenje kljub vsemu lepo. Ja, LA VITA È BELLA! Saj veste, kaj pravijo: navsezadnje, kakor si narediš, tako imaš, pa niMa veze, kaj vse in koliko nosimo s seboj.
In ne – nikoli ne izberem obupa. Izberem sebe. 💚✨
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments