Ta mesec bomo v Sloveniji odločali o vprašanju, ki se dotika samega bistva človeka. O pravici do dostojanstvenega konca življenja. Ker je to tema, ki je kar aktualna zadnje dni, sem si dovolila izraziti tudi svoje osebno mnenje.
Povdarjam. To je moje mnenje in ne želim prepričevati nikogar. Predvsem želim, da se vSaK odLoČi po svoji lastni vesti.
Jaz pa želim samo deliti svoj pogled.
Že skoraj štiri leta živim z boleznijo PPMS.
Vem, kako je z vsakodnevno bolečino.
Vem, kako je, ko vsak dan preizkušaš svoje meje, in vem, kako težko je tudi gledati tiste, ki te imajo radi, a ti ne morejo vzeti bolečine.
Nisem edina. Mnogo nas je. Nekateri imajo še veliko, veliko težje zgodbe od moje. Da trga srce.
In pri mojih skoraj 38 letih je DA oziroma ZA na tem referendumu zame, kot svetla točka prihodnosti.
Ne predstavljam si, da bi bila na točki z neznosnimi bolečinami, katere pa za zdaj še obvladujem in da bi jih morala prenašati desetletja.
Želim si imeti možnost izbire, ker če oziroma, ko pride trenutek, ko je trpljenje žal prehudo, želim imeti pravico, da se poslovim dostojanstveno.
Da olajšam sebi dušo in življenje mojim najbližjim.
Bolezen ne izbira. Ne pRiDe po tvoji volji. Spremeni pa ti življenje. Tvoje in tistih, ki te obkrožajo.
Zato menim, da bi se moral imeti vsak človek možnost odločiti, kdaj je res dovolj.
Ne zato, ker bi obupal, ampak ker si želi le mir.
Ko trpljenje preseže vse meje in življenje postane samo še obstajanje, bi moral obstajati način, da človek lahko odide v miru brez bolečine, brez strahu.
Nekateri še pravijo, da bi s tem prenesli tudi preveliko odgovornost na druge.
Jaz pa mislim drugače. To ni teža.
To je sočutje v najčistejši obliki, največja pomoč, ki jo lahko človek drugemu da.
Evtanazija zame ni razprava o smrti.
Je razprava o dostojanstvu, o sočutju, o pravici do miru.
Nihče ne bi smel biti prisiljen živeti v neznosnem trpljenju samo zato, ker družba še ni pripravljena priznati, da včasih tudi ljubezen pomeni dovoliti odhod.
In zame evtanazija nikakor ni "samomor", kot nekateri mislijo.
Če bom kdaj tam, kjer bo bolečina prevelika, bo to zame rešilna bilka. Nekaj, kar bi prineslo mir meni in tistim, ki me imajo radi.
Prosim pa te, dokler nimaš obutih čevljev drugega, ne govori, ne sodi. Sploh pa ne o človeku, ki leta in leta trpi.
Zakaj mu ne bi bilo omogočena svoboda odločanja o lastnem življenju?
Zakaj se ne bi mogel rešiti muk, če bi lahko?
Zakaj bi bil mir sploh vprašanje?
In zakaj njegova duša ne bi smela brez trpljenja oditi tja, kamor koli želi...
Tja na lepši kraj, tja na kraj brez muk in trpljenja. Tja v tisti svoj raj, katerega si je zaslužila. Mar ni duša večna?.
....tukaj bi se še dalo pisati. Ampak ja, kot zaključek. Imamo pravico do svojega mnenja in prav je tako, da ga imamo. Ne moremo se vedno vsi vse strinjati. To je življenje. A tukaj jaz dajem krila vesolju. Naj naredi, kot je prav. Naj se izpelje, kot se mora. Želim pa vsem nam, da ne bomo na tej točki življenja. Pa ne zaradi odločanja, ampak zaradi trpljenja, katerega ne želim prav nobenemu.
....ljubezen pomeni včasih tudi dOvOliTi oditi. 🤍🕊️
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments