Moj šesti čut. Moj notranji radar. Moj tihi opazovalec.
Ta občutek me spremlja skozi življenje z vztrajnostjo. Prisoten in dosleden je. In kar je najbolj pomembno, nikoli oziroma zelo, zelo redko me je izdal, čeprav sem si kdaj želela, da bi me kdaj.
Res sem si želela, da bi se motil, da bi bil to samo trenutni nemir, samo tista neprijetna slutnja, ki bi se izginila. Da bi si lahko rekla: “Ah Teja, to je samo tvoja domišljija.”
A, če je ena stvar o moji intuiciji 100% resnična, je to ta, da ne popušča.
Ko nekaj začutim, to ni nejasen občutek. Je kot udarec v notranjost. Jasno in glasno.
In kljub temu, da sem danes hvaležna za to sposobnost, je nisem vedno znala sprejeti. Ker intuitivna resnica ni nujno prijazna. Pogosteje pride kot opozorilo. Kot alarm. Kot resnica, ki razbije iluzije, še preden imajo čas, da se udobno namestijo.
Resnica včasih boli.
Jah, včasih zareže prav tam, kjer sem mislila, da sem najmočnejša.
Včasih me to tako razjezi, ker si želim, da bi bil svet bolj učinkovit, ljudje bolj iskreni, odnosi pa bolj čisti.
Včasih pa me spravi tudi v solze, ker vidim tisto, česar drugi nočejo priznati.
A ne glede na to, kako je videti, eno ostaja nespremenjeno:
Moj notranji glas mi vedno pove, kar moram vedeti in ne kar bi si želela slišati.
Včasih ne pozna udobja. Pozna pa resnico. In ta resnica je še kako pomembna. Ta naš notranji glas je možnost, da nekaj vidiš brez maske, brez olepševanja, brez pretvarjanja.
Tudi če boli.
Tudi če premakne temelje.
Tudi če pobere tla pod nogami.
Ko zaslišim ta notranji glas, ko enkrat prepoznam njegov utrip, me ta vodi z neustavljivo močjo. Daje mi nek zagon, da ne odstopim. Da grem naprej, da raziskujem, da brskam, da vprašam, da se ne zadovoljim s polresnicami, lažmi ali celo s prikrivanjem.
Moj šesti čut je moj zaveznik, ko ostanem sama s sabo.
Ne vodi me vedno v lahke odločitve, a lahko trdim, da me vedno vodi v prave. Tiste prave zame.
In ko mi na koncu razkrije tisto, kar sem globoko v sebi že ves čas vedela, me preplavita dva občutka: žalost zaradi tega, kar je in obenem mir zaradi tega, da to končno vidim jasno.
In zato mu sledim.
ČepraV je včasih naporno.
ČepraV je včasih intenzivno.
ČepraV bi včasih raje sploh NE vedela.
Ampak veste, vseeno imam raje bolečo resnico, kot pa udobno laž.
Raje imam intuicijo, ki me včasih spravi v nemir, kot pa občutek, da sem zapustila samo sebe.
Bi rekla, da ta moj šesti čut ni darilo ampak moja odgovornost.
Navsezadnje pa moja pot.
In to je pot, po kateri bom hodila še naprej, tudi takrat, ko bom vedela, da me čaka nekaj, kar bo zabolelo.
Ja, ker razumem:
Resnica najprej pretrese, potem pa osvobodi.
Se beremo 🫶
#lavitaebella🌸
Add comment
Comments